Med dobrimi in slabimi pevci vsekakor obstaja precej tanka meja, na nek poseben način pa nas kljub temu lahko privlačijo vsi - od tistih, ki zvenijo kot pokvarjen zvok vinilke, do tistih, ki nas povsem prevzamejo. Antony Hegarty se s popolnim ravnovesjem žalosti, topline ter melodičnosti v svojem glasu uvršča nekam med obe skrajnosti. Angleški glasbenik se je na glasbeni sceni pojavil povsem neopazno in s seboj prinesel osvežilni in dolgo pričakovani nebeški zborovski pop. Sam pravi, da umetnost dojema kot osamljen, bežen in kompleksen prostor, kjer se sam počuti sijajno.
Antony Hegarty s svojimi značilnimi črnimi oblačili in bledo poltjo pooseblja občutljivost. Ni mu všeč prostor, kjer se nahaja, njegova osebnost je zapletena. Od njega ne pričakujte pozitivne energije in pastelne ter sijoče karme. Skoraj nikoli se ne nasmehne, roko stisne v pozdrav le redko. Zapolnjuje ga negotovost. Toda kljub vsej žalosti in samoti je delo Antonyja spoštovano po vsem svetu. Uspešna sodelovanja z imeni kot so Rufus Wainwright, Lou Reed, Hercules And Love Affair ter Björk (za njegov zadnji album je večkrat posodila svoj glas), so mu prinesla zajetno mero slave in prepoznavnosti. Pevec je popolnoma predan svetu glasbe in vizualne umetnosti ter tako v svoja dela vedno znova prelije delček svoje duše.
Svojo kariero je začel leta 1998 z izidom prvega albuma "Antony and the Johnsons". Iz albuma sije dejstvo, da njihova glasba ni zgolj "hype". Veličastno ozadje ustvarja skupina različnih glasbenikov, ki jih je težko spregledati - azijski hermafrodit, ameriški albin ter Antony, stari znanec transseksualnih barov na Manhattnu. Paleta zvokov se razteza od melanholičnega čela, violin, rogov, do diktirajočih bobnov in kitar. Skladbe se zdijo brezčasne, globoke in obsežnejše kot življenje. Čeprav glasba na albumu ni opredeljena kot soul, se temu žanru še najbolj približa. Kar nas v trenutku pritegne, je nekakšna mešanica Nine Simone, Bryana Ferryja in Jimmyja Scotta ter več-oktavski nebeški napevi, ki bi zveneli žalostno in ljubko ne glede na to, o čem bi Antony prepeval.
Najbolj izstopajoča skladba njihovega prvenca nosi pomenljivo ime "River of Sorrow (5)". V njo je Antony Hegarty prelil osebne drame in jih pretvoril v metaforično besedilo. Ob poslušanju se lahko popolnoma prepustite sladki melanholiji, s katero vas osupne pevčev značilni magični glas. Tako kot "River of Sorrow" so skladbe na vseh štirih albumih subtilno navdahnjene z intenzivnim in skrivnostnim, ob tem pa Antony s svojim vibrirajočim glasom dosledno prebada in diktira ozračje poslušalca. Skozi glasbo se nam Antony odpira in zaupa, ter nas tako pozdravi v svoj temačni kotiček sveta.
Antony Hegarty je eden tistih glasbenikov, s katerim lahko ob poslušanju nemudoma spletete intimni odnos. Glasba je idealno ozadje za globoka razmišljanja ob dolgih zimskih večerih in nas s svojo iskrenostjo povsem razkriva pred samim sabo.
