Pred časom mi je sestra poslala povezavo do videa pesmi Somebody That I Used To Know s pripisom: “Nujno poslušaj”. Poslušno sem kliknila “predvajaj”, pa potem še nekajkrat “ponovno predvajaj” in si nato v stari planer zapisala “Gotye”, kar naj bi pomenilo, da moram o tipu izvedeti kaj več. In tudi sem.
Stari planer je s starim letom odšel v pozabo, Gotye pa je med tem splezal na vrh nemške in še marsikatere druge glasbene lestvice, ter oznanil svetovno turnejo. Ta se je začela konec lanskega leta v Avstraliji, zaključila pa se bo aprila na slavnem glasbeno umetniškem festivalu Coachella v Kaliforniji. Skoraj polovica nastopov je že danes razprodanih, med njimi žal tudi nam najbližji v Münchnu.
S koncertom torej za nas, nesrečne zamudnike, tokrat ne bo nič, je pa zato svojevrstno doživetje že samo raziskovanje Gotyejeve spletne strani. Ne samo, da je le-ta prijetna na ogled; zaradi dejstva, da besedila na strani piše Wouter De Backer – Gotye sam, je tudi izjemno osebna, iskrena in duhovita.
Biografije, ki se navadno berejo kot grandiozni slavospevi ali pa srce parajoče zgodbe o prodoru iz geta v “penthouse” na Manhattnu, niso niti kanček tako očarljive kot nepovezano in samoironično pisarjenje v smislu: “Po uspehu v domači Avstraliji, je prišel diktat njegovege založbe, da je čas za zavzetje sveta. To pa zveni nekako kolonialno, kajne? Pa kruto tudi. Mislim, kdo si želi biti napaden in zasužnjen s strani relativno neznanega avstralskega pop glasbenika? Tako je – nihče.”
Navzlic nepovezanemu in momentalno težko razumljivemu toku misli, izpuščenim ločilom in dodatku nesmiselnih fotografij (mesna štruca, denimo), Gotyejeva biografija tako kot ostala besedila na spletni strani bralca posrkajo zaradi svoje sproščenosti in humornosti. In zakaj ne? Pravo in izčrpno biografijo je tako ali tako mogoče kadarkoli prebrati na Wikipediji.
Izredno zanimiv in posledično ogleda vreden je tudi video o nastanku v avgustu 2011 izdanega albuma “Making Mirrors”. V kratkem filmu je zgoščeno prikazan sicer dve leti trajajoči proces nastajanja albuma.
Enaintridesetletni Wally razkriva, od kod črpa navdih, kako se je njegova strast do zvočnega vzorčenja posameznih tonov ali pa celih davno pozabljenih skladb, spremenila v sposobnost ustvarjanja popolnoma unikatne glasbe; kateri prijatelj iz otroštva igra bas kitaro v njegovih skladbah, ter navdušenje do odkrivanja in igranja nekonvencionalnih instrumentov. Ob zavedanju skritih delcev (melodije glasbene skrinjice, digitaliziranih citer in orgel) v njegovih skladbah in poslušanju dovršenih besedil, je mogoče njegovo glasbo dojeti kot mojstrovino in ne le zgolj prijeten pop.
Gotye je med drugim znan tudi po tem, da naslovnice svojih albumov ustvarja sam. Za prva dva kratka albuma, z naklado kakih petdesetih kopij, je menda vsako posamezno naslovnico ročno narisal, poslal kopije na lokalne radijske postaje in s telefonskim klicom preveril, če so tja tudi uspešno prispele.
Kljub temu je za naslovnico “Making Mirrors” uporabil naključno odkrito očetovo slikarsko delo, katerega je računalniško obdelal.
Naslovnica “Making Mirrors”
Kot pravi sam, lahko tokrat prvič povsem trdno stoji za vsemi sestavnimi deli vsake od dvanajstih pesmi na albumu. Naredil jih je točno take, kot je želel, in točno take jih obožujemo.
