Švedska skupina Little Dragon predstavlja tisto nepremagljivost in očarljivost, ki lahko nastane le ob sledenju ter poslušanju svojega notranjega glasu. Za vse člane skupine je to prva glasbena tvorba, v katero so bili kdajkoli vključeni, vsak član je ob začetku prvič poprijel za svoj inštrument, se ga naučil obvladati in ga vzel za svojega. Little Dragon je zaradi svoje nenavadnosti mogoče celo ena izmed najbolj svežih glasbenih skupin zadnjih nekaj let. V svoji 15-letni karieri so izoblikovali zvok, ki je značilen skoraj le za njih, ritmi pa so vključeni v široko paleto zvrsti – od R&B-ja, new wave-a, electro-popa, do hip-hopa.
Gothenburško skupino poleg pevke Yukimi Nagano sestavljajo še trije člani, skupaj pa ustvarjajo že od leta 1996. Svet je lahko njihovo sintesajzersko dušo uzrl šele leta 2007, z izdajo prvega singla Twice. Leta 2009 so presenetili z izdajo drugega albuma Machine Dreams in za enkrat ostali pri zadnjem, Ritual Union, iz leta 2011.
Ime skupine (po slovensko "majhen zmaj") predstavlja pevkine izbruhe slabe volje, ki so se pogosto pojavljali med snemanjem skoraj vseh albumov. Kljub pomenljivemu imenu so glasbeniki ustvarili in vzgojili veliko večjega zmaja, ki namesto ognja neustavljivo bruha inovativne ritme. V skladbah med sabo trčita rahlo nevrotični elektro-pop in zasanjani plesni ritmi, vse skupaj pa je objeto v nežne in zasvojljive melodije. Njihovi koncerti so izkušnja prve vrste, saj jih vedno sestavljajo izbrani vizualni efekti in seveda sveža glasba.
Njihov zadnji album, Ritual Union, je izmed ostalih še najboljši približek čistemu popu. Kar seveda ni nujno dobro! A spretno odrezava švedsko-japonsko-ameriška pevka Nagano se, kot vedno, odlično znajde v vokalni vlogi, medtem pa okoli precej minimalističnih melodij poplesuje v slogu islandske kraljice Björk. Precej izstopajočemu in zasanjanemu komadu "Brush The Heat" so dodali noto skrivnostnosti, skoraj grozljivosti, vse skupaj pa se prepušča močni elektronski terapiji, ki spominja na dela znanega britanskega glasbenega producenta Daniela Millerja.
Čeprav Yukimi skoraj depresivno mrmra o megleni, urbani klavstrofobiji, ji še vedno uspe, da je komad na koncu koncev "catchy". Skladba, ki prav tako zaznamuje podobo celotnega albuma in mu doda še večjo vrednost, je "No Love", ki je, za razliko od ostalih, bolj soulovsko in free-jazzovsko obarvana. Košček sanj, free-jazza in ljubezni nam prodajajo tudi v "Forever", meni osebno najbolj "njihovem" izdelku iz zadnjega albuma. Ostale skladbe se raztezajo v svojih presenetljivih vsadkih (na primer glasno žvenketanje kravjega zvonca), nenadnih pavzah in ponovnih rožljajočih zagonih in se končujejo v vrtoglavih vrhuncih, ob katerih se zbojite, da vas utegnejo odnesti nekam drugam.
Little Dragon s svojim tretjim albumom še naprej ostajajo ravno prav kompleksni in revolucionarni, ob tem pa ne dajejo občutka, da bi se za to pretirano trudili (še en plus). Zanimiva in ekscentrična Nagano še vedno sije, tako kot je sijala na prvih garažnih vajah ob začetkih ustanavljanja banda. Člani skupine so skupaj rasli, se razvijali in se počasi zavili v nekakšno mešanico Sade, Björk, Santingold in Marvina Gaya. Od te mešane digitalne eksotike lahko v prihodnje zagotovo pričakujemo še mnogo več – še več ognja in še več ritmov.
Na uvodni fotografiji: Yukimi, Erik, Fredrik in Håkan
