Milko Lazar: »Ambients« ali prostor glasbe

Milko Lazar je v sredo, 25. januarja, v zasedbi »Milko Lazar Ensemble« v okviru cikla »Gorišek Lazar v Narodni galeriji«, predpremierno izvedel svoj avtorski projekt »Ambients« za dva klavirja in tri tolkalne instrumente. Je ali ni naključje, da je ta avtorski projekt Milka Lazarja umeščen v Narodno galerijo?

»Ikonografija« projekta je namreč več kot zgolj glasbena, saj raziskuje razmerja med glasbo in prostorom, glasbo in arhitekturo, ki je umetniku služila kot navdih. Ali kot pravi avtor sam: »Od nekdaj me je navdihovala arhitektura, nova in stara. Še posebej prazni in nenaseljeni prostori, ki še niso izpolnjeni z vsebino. Ko vstopim v tak prostor, zaslišim glasbo, ki se odziva na čistost arhitekturne zasnove.« Prostor Narodne galerije, ki sicer ni prazen in ne nagovarja poslušalca, na nek način vendarle učinkuje na človeka;  izpolnjenost in vzvišenost prostora kličeta k soudeležbi ter vabita poslušalca – obiskovalca k esenci glasbe, ki skozi preteklost pojasnjuje tudi sedanjost.

Odnos avtorja do prostora in glasbe je dvojen, fizičen in metafizičen, imaginaren. Arhitekturi kot »trdni statični in prostorski zasnovi« sledi partitura, ki je zapisana s klasičnim notnim zapisom, a je po zgradbi podobna arhitekturnemu načrtu. Prostor glasbe lahko razumemo na več načinov, nikakor ne enopomensko. Na primer kot glasbo v prostoru, torej znotraj arhitekturnega prostora, v katerem lahko govorimo o glasbi in njenem fizičnem odmevu. »Glasba oz. zvok potrebuje prostor, da se razvije. Eksterier tudi najboljšemu instrumentu ne ponudi ničesar. Če na primer na travniku igraš Stradivarijevo violino, ta nič ne da od sebe, ton se ne more oziroma nima kam razviti. Akustika in arhitektura sta tesno povezani, zato instrument potrebuje bolj ali manj vrhunsko akustičen fizični prostor za to, da se zvok sploh lahko razvije. Odmev je predvsem stvar izkušnje.«

Milko Lazar se pri projektu »Ambients« ukvarja z vprašanjem, kaj zaslišimo, ko vstopimo v prazen prostor. Prek devetih stavkov ali »ambientov« skuša poslušalca popeljati skozi takšne prostore. Glasbo je na neki način ujel v prostor, ki ima meje, a je hkrati neomejen. Dolžina odmevnega časa, ki je ena najpomembnejših akustičnih značilnosti fizičnega prostora, je prisotna tudi v metafizični, imaginarni govorici glasbe. »Zame je izjemnega pomena dober instrument, ki me kot tak navdihuje, ker je zvok tisti, ki me usmerja. Torej, zvok na podlagi izkušnje slišanega instrumenta. Seveda je odmev prisoten tudi v metafizičnem prostoru. Sem tip glasbenika, ki da vse na trenutno inspiracijo, tukaj in zdaj. A v nas obstaja nek metafizičen, abstrakten del, jaz temu pravim praglasbena sfera. Ta prasfera je neopisljiva, je v tebi in si jo prinesel s seboj na svet; pravzaprav se je ne zavedaš. To je danost, ki je najbolj razvidna pri otrocih. Meni predstavlja še vedno nek povsem čaroben svet. Določeno glasbo pišem z odmevom v mislih. Odmev je, skratka, del glasbe, fizičen in onkraj fizičnega.«

Z znanjem oziroma vednostjo se tudi v glasbi ukvarja osrednja družbena institucija, in sicer univerza, v primeru glasbe je to akademija. Pojavlja se vprašanje, koliko sta znanost in umetnost danes dejansko povezani, ali pa sta v nasprotju in se v svojem bistvu celo izključujeta. Lazar precej jasno opredeli: »Umetnost in znanost sta zame nezdružljivi, a se prav zato, ker se izključujeta, tudi privlačita. Kot umetnika me znanost povsem fascinira in sem nad odkritji znanstvenikov navdušen. Najbrž so tudi znanstveniki fascinirani nad umetnikovim delom. Tudi Einsteinu, ki je igral violino, violina ni dajala izračunov, temveč navdih. Dala mu je svobodo, ki jo je potreboval za svoje nadaljnje znanstveno raziskovanje. Pri glasbi je akademizem koristen predvsem za ohranjanje vrednot, za ustvarjalnost pa ne. Treba je razločevati med tistimi, ki ustvarjajo in tistimi, ki ohranjajo. Potrebno je seveda oboje, pustiti prostor tistim, ki delujejo v sferi akademskega in tistim, torej umetnikom, ki se odločijo za čisto svobodo ustvarjanja. Včasih moraš kot umetnik tudi tvegati, celo »pozabiti« svoje znanje, pozabiti kaj znaš, in slediti nekim drugim vzgibom.«

S prostorom je neločljivo povezan tudi čas. Ali prostor glasbe določa tudi čas? »Ja in ne. Ravno z mojim ansamblom, »Milko Lazar Ensemble«, smo prišli na idejo, da bi eno izmed skladb projekta »Ambients« igrali neprekinjeno osem ur v nekem določenem prostoru. V tem primeru se vprašanje fizičnega časa s prostorom potrjuje. Zanimivo, zakaj se vendar vedno omejujemo na koncertno dolžino izvajanja, torej ura, ura in pol? Zakaj ne bi v živo izvajana glasba v prostoru trajala dlje? V tistem drugem, neizmerljivem času, pa glasba nima konca. Nima ne začetka ne konca, ampak enostavno traja. Kot ustvarjalec se vključiš z odvzemom delčka te neskončnosti in mu daš »zemeljsko« obliko, začetek in konec. Že večkrat sem povedal, da glasba, metafizična, nima ne začetka ne konca, ampak enostavno je. V času mi je bolj nepredstavljiv ravno začetek iz »nič«, tako kot to velja za vesolje, kot dejstvo, da nekaj traja neskončno.«

Prostor Narodne galerije je bil z dvestopetdesetimi sedeži poln do zadnjega kotička, kar je za izvedbo sodobne glasbe izjemen uspeh. V tem kontroverznem, sodobnem času je pogled na glasbo različen: kot stvar ali kot proces oblikovanja prostora in časa ter posledično tudi človeka. »Danes gledam na glasbo kot na čedalje bolj ogroženo umetniško zvrst. Sodobna glasba postaja po vsem svetu glasba za največ petdeset ljudi v majhnih dvoranah. Z izjemo estrade postaja glasba v gledališču, filmu in celo pri plesu povsem nepotrebna, enakovredna postaja scenskim elementom, kjer je dovolj zgolj nek kratek zvok kot iztočnica.« 

Kaj naj sploh kreativen glasbenik počne, da bo pritegnil poslušalce? »Ljudem poskušam vrniti tisto, kar so izgubili v glasbi skozi zadnja tri, štiri desetletja. Pri odzivih ljudi se mi potrjuje, da tisto, kar sam pogrešam in po čemer sam hrepenim, pogrešajo tudi drugi. V moji glasbi, pa naj zveni samovšečno ali ne, izhajam iz svojega lastnega počutja v trenutku ustvarjanja glasbe. Nisem tip umetnika, ki bi moral trpeti, da lahko nekaj ustvari. Nasprotno, moram se počutiti dobro. Sem vesel ustvarjalec in ta preprost občutek sreče je zelo podoben reakciji ljudi, ki poslušajo mojo glasbo. Kot sem vedno govoril, glasba mora vzbujati vse emocije hkrati. Jok, žalost, sreča, veselje, ljubezen in celo sovraštvo se združijo.«

Pri projektu Ambients se je Milko Lazar odločil za sodelovanje s študenti Akademije za glasbo v Ljubljani, ki so del zasedbe »Milko Lazar Ensemble«. Poleg avtorja (klavir) so to Petra Vidmar (marimba), Katarina Kukovič (marimba), Vid Ušeničnik (vibrafon), Marjan Peternel (klavir). »Gre za izjemno zahteven projekt, zahtevno zasedbo – dva klavirja, tolkala. Delo s študenti je bil užitek, to so izjemni glasbeniki, ki jim je povsem jasno, kaj počnejo, vsi so zelo trdne osebnosti, prejemniki nagrad. Vsekakor bom z njimi še sodeloval.« Pred njimi je tudi snemanje zgoščenke, ki bo izšla pri založbi Mettis Bukvarna februarja letos.

Lazar zelo dobro čuti, kako njegova glasba in tudi prostor učinkujeta na človeka, poslušalca. »Moja zelo zgodnja izkušnja poznavanja glasbe je bila izkušnja svobode izraza, izražanja svobode v ekstremnost. Pri enajstih, dvanajstih letih sem izkusil neke muzike, ki so mi odprle glavo, in to izjemno raznolike, od Bachovega Italijanskega koncerta za čembalo do Milesa Davisa iz leta 1973. Ko sem dobil ploščo Milesa Davisa iz šestdesetih let, nisem mogel verjeti, da je to isti človek! Potreboval sem veliko časa, da sem ugotovil, zakaj; kakšen človek moraš biti, da delaš tako enake, in hkrati tako različne stvari. To je tisto, kar pravzaprav še vedno iščem, iščem občutek moje prve izkušnje. Ta občutek iz moje zgodnje mladosti je tisto, kar želim v svoji glasbi poustvariti.

Verjamem, da se prek take glasbe ljudem ravno tako odpirajo reminiscence na njihove lastne izkušnje.«

Iz cikla »Gorišek Lazar v Narodni galeriji« so napovedani še trije koncerti.