Dajte nam mistiko, temačne skrivnosti, ples okoli ognja, pogansko čaščenje, lažno revolucijo … dovolj nam je razgaljenosti, nekaj voajerskega je na spletnih družabnih omrežjih. Vse je tako dostopno, ubili so naše sanje o nadnaravnem, v katere smo tako radi verjeli, strmoglavili so bogove in junake, še posameznikovo privatno življenje že dolgo ni več sveto ...
Dajte nam WU LYF.
V času, ko so informacije o vsem in vsakomur oddaljene zgolj nekaj klikov in črk na tipkovnici, ko ti vsi, še preden jih sploh karkoli vprašaš, potisnejo pred nos vse svoje življenje na pladnju, je pisanje in odkrivanje glasbenih novosti mala malica. Novička tu, članek tam, intervju kar preko poslanega emaila in nova zvezda je rojena. Seveda je popolnoma logičen in najbolj preprost način promoviranaja mladih in neuveljavljenih izvajalcev ta, da se pogosto in povsod izpostavljajo. Nihče pa ni pričakoval, da bi lahko ravno obratno ravnanje povzročilo tako buren odziv in pritegnilo pozornost večine najpomebnejših akterjev v svetu glasbe.
WU LYF (World Unite/ Lucifer Youth Foundation) so javnost pripravili do tega, da ihtavo brska za kakršnimi koli informacijami v zvezi z zasedbo. Produkcijske hiše in založbe stojijo v vrsti v upanju, da bodo želeli podpisati pogodbo z eno od njih in spletne glasbene revije tekmujejo, katera bo prej in več napisala o novem fenomenu, ki je zadel glasbeno industrijo.
Dejstvo je, da Wu Lyf načrtno begajo javnost in s tem ustvarjajo nekakšen v tančice skrivnosti zavit kult, ki na eni strani poziva k revoluciji, na drugi pa z besedili o Luciferju namiguje na obskurno čaščenje hudiča. Ne dajejo intervjujev, na fotografijah se pojavlja gruča šestih, zakrinkanih z rutami, nekje na spletni strani pa piše, da skupino tvorijo zgolj štirje člani, dvakrat po dva brata. Tudi samo ime benda se je do pred kratkim neprestano spreminjalo. Od Vagina Wolf, ki naj bi bila zgodnja verzija skupine, Tu-Wang Gang, Wu Lf in Wu Def do, končno, Wu Lyf.
Zasedba je zastavljena kot neke vrste umetniški projekt. Spletna stran je polna neumestnih fotografij s čudaškimi podnapisi, zblojenih besedil, ki, namesto da bi odgovarjali na vprašanja, le odpirajo nova, ter pobliskujočih fotografij vojne, nemirov in revolucij, ki tvorijo nekakšen video spot pesmi Spitting blood/Split It Concrete Like The Golden Sun God, vrteče se v ozadju.
Večinoma nastopajo v kavarni An Outlet na Piccadillyju v Manchestru (šele ta mesec bodo začeli s turnejo po drugih mestih in državah), pod kreativnim studiem Four23 njihovega domnevnega managerja Warrena Bramleya, kar hote ali nehote spominja na Warholovo The Factory. 
Tudi smešno visoka cena (50 funtov) za ploščo, katero so izdali v samozaložbi, je zgolj eden od provokativnih poskusov videti, kako daleč sega norost oboževalcev in zbirateljev. Prav nedostopnost in umetna mistika, ki jo ustvarjajo, ljudi še dodatno podžiga k nakupu absurdno dragega albuma.
Verjamem, da se marsikomu ni ljubilo prebirati vseh moteče strukturiranih besedil na njihovi spletni strani, če pa bi jih, bi odkrili presenetljivo resnico: pregrešno dragih albumov sploh nikoli niso zares prodajali. Kadarkoli ga je kdo hotel kupiti, so mu preprosto odvrnili, da je zaloga že pošla. Posmehovanje v obraz?
In sama glasba? Taka, da zamaje tvoj sistem za kak teden. Vsekakor ne narejena na prvo žogo. Epsko dobra, pravim jaz, težki pop jo kličejo sami.
Nekje sem prebrala, da je »frontmanov« hreščeč vokal tak, kot bi bil pankrtski sin Toma Waitsa. V nekatere svoje skladbe dodajajo vstavke hip-hopa, sama glasba niha med grozljivim in lahkotnim, z udarnim bobnanjem, minimalističnim zvokom klaviatur, nenavadnim vokalom in obljubo čiste svobode.
Strastni spremljevalci rolkarske scene so imeli priložnost slišati enega njihovih singlov, Heavy Pop, v zmagovalnem videu letošnjega natečaja Skate and create ekipe Lakai. Posnetki devastacije in eksplozij po mojem mnenju še nikoli doslej niso delovali tako osvobajajoče.
