Ana Jelinič: najraje bi ustvarjala v Parizu

Ana Jelinič razume, kaj pomeni delo v modni industriji. Na zaključni reviji študentov oblikovanja naravoslovnotehniške fakultete je predstavila svojo kolekcijo v okviru drugostopenjskega študija in ... požela aplavz. In nagrado strokovne žirije, od katere si obeta predvsem sveže izkušnje in nove priložnosti. Prepričana je, da prijateljska tekmovalnost med oblikovalci posledično prinaša tudi boljše rezultate, da je dobra izobrazba ključnega pomena in da mladi oblikovalci na področje slovenske modne industrije prinašajo nov val svežine.

Če pustimo ob strani objektivna dejstva o neobstoju slovenske modne industrije, o težkih razmerah na tržišču in po svoje apatični javnosti, katere so največje prednosti ustvarjanja v slovenskem modnem prostoru?

Slovenija je majhna država in zato tudi ne mora imeti veliko oblikovalcev. To je naravno. Je pa to tudi dobro.  Super se mi zdi, da se oblikovalci poznamo med sabo, se združujemo, delimo izkušnje, morda včasih ustvarjamo zdravo, prijateljsko tekmovalnost, zagotovo posledično delamo tudi nekoliko boljše.

Je industrija pri nas sposobna prepoznati potencial?

Modna industrija pri nas trenutno malo spi. Pozablja, da gre čas naprej in da si ljudje danes skoraj vsak dan zaželijo česa novega, drugačnega. Menim, da se industrija premalo trudi iskati nov svež potencial med domačimi oblikovalci, ki bi na trg prinesel – o tem sem prepričana – novo svežino.

Je dobra izobrazba tudi izhodišče za uspešno kariero? Kaj si vi obetate od študija, od svoje zadnje kolekcije, kakšni so (in kakšni bodo) načrti?

Formalna izobrazba se mi zdi skoraj nujna pri vsakem poklicu. Tudi pri modnem oblikovanju je potrebna, saj poleg talenta (ki ga seveda potrebuješ) igrajo pomembno vlogo tudi praksa in izkušnje, ki ti jih posredujejo predavatelji. Zdi se mi, da le tako lahko postaneš dober oblikovalec, morda celo najboljši.

Od študija si obetam ustrezna znanja, spretnosti in pa tudi določeno prepoznavnost, kar bi mi posledično omogočalo, da bi od modnega oblikovanja v prihodnosti tudi živela.

Je preboj v tujino med njimi? Če je, katero tržišče vas najbolj mika, zakaj ravno to in kako nameravate “streti ta oreh”?

Tujina je za vsakega oblikovalca mikavna, vsaj morala bi biti. Tako kot oblikovalec namreč spoznaš drugačen način življenja, ustvarjanja, predvsem pa druge smernice, zakonitosti, pristope ... Sama bi najraje usvarjala v Parizu, mestu umetnosti, romantike in elegance. Preprosto zato, ker se mi zdi, da sem to jaz.

Kako oblikovalec danes pritegne pozornost kupcev, naročnikov, industrije?

Zagotovo z inovativnim in originalnim, (žal) pa tudi s prodajno zanimivim dizajnom.

Sodelovanje na natečajih, posledično tudi nagrade in priznanja ... Katere so pozitivne plati medaljie, katere negativne (če sploh so)?

Zdi se mi pomembno, da izbereš tiste, ki ti prinašajo nove izkušnje in priložnosti. Takšne, od katerih lahko odneseš kaj pozitivnega. Nikoli ne veš, morda pa se ti odprejo nova vrata prav takrat, ko to najmanj pričakuješ.

Kdo po vašem mnenju najbolj “obvlada svoj posel” v Sloveniji, kdo v tujini? Pod čigavo delo bi se z veseljem podpisali?

Težko bi rekla, kdo svoje delo najbolje obvlada. Lahko pa izpostavin nekaj meni ljubih oblikovalcev: Zoran Garevski, Nataša Peršuh, Almira Sadar od Slovencev, od tujih pa Haider Ackermann, Comme des Garçons, Marni, Txell Miras … trenutno bi se mogoče najraje podpisala prav pod slednjega.