Boris Levy: “Raje bi hipnotiziral!”

Spominjam se svoje reakcije, ko sem prvič videla 8 mm2. Moji prsti so se tesno oprijeli kozarca, do roba napolnjenega z rusko vodko, ki mi jo je le trenutek poprej v roke potisnila Borisova mama. Ostala sem brez besed. Šlo je za tri minute in sedem sekund trajajočo emocionalno reakcijo, za tri minute fizičnih občutkov. Kratek film, delo mladega francoskega režiserja Borisa Levyja, je sinteza zvoka in slike, kombinacija vizualnega in čutnega, ki na gledalčeva čustva deluje z intenziteto adrenalinske injekcije.
Delo Boris Levyja (rojen je bil leta 1986) je, kot pravi, “nezaveden rezultat avtorskih želja in izkušenj” in je kot tako umetniški odraz mlade generacije francoskih filmskih ustvarjalcev. Raznolikost žanrov in projektov je tisto, kar Levyju omogoča kreativno svobodo, je njegov način, da zadosti apetitu po filmskem ustvarjanju in hkrati ostaja odprt za impulze okolice. Njegov svet je kombinacija čustvenega in fizičnega, ki gledalca hipnotizirata in impresionirata s svojo preprosto dokončnostjo. Pred časom sem prijateljem v Parizu rekla, da so njegovi kratki filmi zame dokaz, da ima tudi povezava med modo in filmom še vedno lahko umetniško vrednost. Da gane in pusti vtis. Še vedno se strinjam z vsako besedo.

Francoska filmska dediščina je postavila temelje za razvoj evropske kinematografije (kot nasprotnega pola hollywoodskemu filmu). Se strinjate, da je francoski film, zlasti v obdobju “novega vala”, zaznamoval vso kasnejšo francosko filmsko produkcijo? Koliko “novega vala” je v vaših delih?

Precej “močno” vprašanje za začetek, vidim (smeh). Na to temo bi verjetno lahko napisal znanstveno tezo, a bom kljub temu poskusil na kratko pojasniti svoj pogled na francosko filmsko zgodovino. “Novovalovska” dediščina, ki še danes pronica skozi našo filmsko produkcijo, je v resnici vidna predvsem v spontanosti snemalnega procesa, v improvizirani igri. Kar najbolje opiše to gibanje, je po mojem mnenju lahkotnost same filmske “eksekucije”; nove tehnike so prisotne zgolj diskretno, kar na trenutke daje občutek dokumentarnosti, hkrati pa pušča več svobode razporeditvi elementov, ki tako dobi večji pomen. Tehnični elementi so manj vsiljivi, kar seveda vodi v bolj instinktiven način dela, ki bi ga nepozoren gledalec vejetno označil za snemalno “naključje” ali pa celo “nesrečo”. V resnici gre za namerno kršenje konvencionalnih filmskih kod, ki vodi do čisto specifičnega vizualnega učinka. Cel svet ga prepozna pod kategorično oznako “francoski film”, v resnici pa Francija nikakor ni edina država, kjer se je “novovalovska” kinematografija razvijala – kmalu za Godardom so podoben odnos do filma namreč prevzeli tudi v Združenih državah. In nikar ne pozabiva na britansko in italijansko neorealistično šolo, ki sta, vsaj po mojem mnenju, celotemu gibanju dajali ustvarjalni zagon. Šestdeseta so pomembna prelomnica v filmski zgodovini, tedaj sta se nameč fikcija ter dokumentarnost začela neločljivo prepletati. Če vprašate mene, bi morali tudi dokumentarne filme Johana van der Keukna v resnici razumeti in analizirati kot eksperimentalne.

Dobro, to je zgodovina in teorija. In koliko Godarda je ostalo v vaših delih?

Iz tega obdobja mi je v prvi vrsti ostal odnos do klasičnih filmskih konvencij in filmske igre. Številni sodobni filmski ustvarjalci v svojih delih reproducirajo “novovalovske” elemente, prvi, na katere ob tem pomislim, so seveda Lodge Kerrigan, brata Dardenne in Kechiche, večinoma zaradi pronicljive realnosti, ki jo njihova dela odsevajo. Podoben odnos imata tudi neodvisna Grandrieux in Siegfried – všeč mi je, kako z aplikacijo povsem preprostih tehnik uspeta doseči bogato raznolikost. Všeč mi je, kako ne čutita potrebe po rabi modernih sofisticiranih efektov, da bi uspela prikazati odtujenost in poetiko realnosti.

In kateri režiser vas najbolj inspirira?

Siegfriedova poetika kadriranja in montaže, čutnost Claire Denis, proces dela Chrisa Markerja, poetika Jeana Vigoja, živahnost Jacquesa Audiarda, treznost Raymonda Depardona, svežina Agnes Varda; če bi bila Chantal Akermann slučajno Francozinja, bi lahko rekel, da me nerazumsko privlači tudi psihološki stres v njenih delih. Dobro, reciva tudi, da me inspirira François Ozon, zakaj pa ne.

Pa nasploh? Pogosto je zelo težko izbrati enega samega posameznika, ki najbolj navdihuje. Kljub vsemu: čigavo delo vas nikoli ne pusti ravnodušnega?

Ha, v resnici je to odvisno od projektov in obdobij. Siegfried je pogosto v kotu mojih misli, ali bolje, njegova zmožnost, da fikcijo poetično transformira v realnost - je zmeraj v kotu mojih misli. Kar me najbolj navduši, je iskrenost, čisto preprosto.

V preteklosti so umetnost definirale institucije. Kdo – ali kaj – danes definira umetnost, predvsem filmsko? Je to občinstvo, so to mediji, trg, socialna omrežja?

Lahko to vprašanje preskočiva, prosim? Nima smisla odgovarjati (smeh).

Dobro, naj bo. Študirali ste na BTS Audiovisuel Image de Boulogne, priznani francoski kalilnici filmskih talentov. Ko danes gledate nazaj – lahko rečete, da verjamete v formalno izobrazbo, ali je uspeh na ustvarjalnem področju v resnici posledica unikatnega pristopa, drugačnosti, provokacije, tudi šoka?

BTS je zelo tehnična šola. Študij je usmerjen predvsem na področje novinarskega videa in ima pravzaprav malo skupnega z ostalimi področji, ki jih moraš poznati, če hočeš posneti film. Čisto iskren bom – takoj po diplomi sem postal čisto obseden s tehničnimi omejitvami in “by the book” znanjem, ki sem se ga naučil v času študija. Zdaj se trudim, da bi dekonstruiral vse tiste koncepte, ki sem jih med študijem vzel za samoumevne. Zdaj razmišljam o zvoku, ki dopolnjuje sliko, o ritmu. Moj primarni cilj je predvsem, da bi v film vnesel nepričakovane “moteče” elemente. Mika me distorzija, drugačna vrsta diskretnosti, mikajo me ponavljajoče sekvence. Kljub vsemu verjamem, da mora režiser dobro poznati tudi tehnične zakonitosti posameznega žanra, ker mu šele to omogoči, da doseže pravo ravnovesje med tehničnimi in estetskimi elementi. Kar seveda niti slučajno ni enostavno: tehnika je tisti vezni člen med subjektom in gledalcem, je pa res, da je tudi to kompleksno poglavje.

Foto insert iz videa 8 mm2, ki ga je Boris Levy pred kratkim režiral v sodelovanju z oblikovalko nakita Doroto Stanczyk

Vaše delo je izraz globoke distorzije, eksplozija prikritih čustev, občutij, ki zahtevajo fizično reakcijo. Bi rekli, da je ključ do dobrega filma v tem, da režiser uspe občinstvo zmanipulirati do te mere, da se sprašuje o vsebinskih konceptih, ki na koncu zmeraj ostanejo brez odgovora?

Oh, iskreno se opravičujem vsem, ki so videli moje delo in so v njem iskali smisel (smeh)! Pravi pomen mojega dela je na konceptualni ravni – naracija je čutna, fizična. Že od samega začetka sem želel predvem to, da bi gledalci moje delo čutili, ga doživeli. Gledalce želim predvsem prisiliti, da reagirajo, da sprostijo svoj bes, svojo tesnobo. Raje hipnotiziram, kot pripovedujem zgodbo.

Sploh zadnje delo 8mm2 je tesno povezano s čutnim zaznavanjem realnosti – posebno mesto v filmu igra zvok. Kaj je bolj pomembno: umetniški izraz ali zgodba? Lahko eno obstaja brez drugega?

Umetniški izraz, zgodba pride sama po sebi!

Kateri je bil najbolj unikaten odziv na vaše delo?

Zvok simultanega dihanja občinstva. Popolnoma me je prevzelo, ko sem videl, da je občinstvo dihalo sinhrono s filmom.

Poleg modnih filmov ste v zadnjem času posneli tudi nekaj političnih kampanj. V obeh primerih gre v osnovi za isto idejo – za promocijo določenega produkta, ideologije. Kako pristopite k enemu, kako k drugemu? Vam modni film daje več svobode?

(Smeh). Reciva, da sta zame to popolnom arazlična svetova – oba žanra sta brez dvoma zahtevna, ampak vsak na svoj način. Politična kampanja zahteva zelo kreativno produkcijo, ker dopušča malo prostora za estetiko. “Trezna” realizacija tovrstne video materiale približa gledalcu in iskreno priznam, da bi v primeru političnega videa zmeraj izbral “direkten” pristop, nikoli se ne bi odločil za prekrivanje glasov in estetsko masturbacijo, ki gledalca zmede. V resnici verjetno nisem najbolj kompetenten za kredibilno sodbo o političnem filmu – v osnovi gre namreč za sintezo med novinarstvom in režijo. Na koncu je najpomembnejši čas, minutaža, ki nikoli ne omogoča dovolj prostora za kakovostno sliko, kaj šele za konkretne zvočne elemente. Rekel bi, da gre v primeru mojega dela bolj kot za politične kampanje, za družbeno angažirane video vsebine. Potem pa spet: je med enim in drugim sploh kakšna razlika?

Dans ma chambre a Paris, Boris Levy

Povejte, je?

Pogosto sem bil frustriran, ker zaradi številnih praktičnih omejitev – ki jih recimo zahteva Youtube format – v svoje delo nisem zmogel prenesti absolutne iskrenosti. Ponavljam: vprašanje estetskega okusa je kompleksno, še veliko bolj, ko začnemo govoriti o novinarskih vsebinah. Zame je najmočnejša točka amaterskega videa in “civilnega” novinarstva pravzaprav iskrenost in informativnost. Pri modi je, denimo drugače. 8 mm2 je nastal kot posledica kreativne svobode, ker sva se z Doroto (oblikovalko, op. p.) znašla na isti valovni dolžini. Šlo je za kreativno izmenjavo, ki se v našem poklicu ne zgodi tako pogosto. Zares upam, da bom z njo še kdaj sodeloval - pa tudi z drugimi oblikovalci, ki se ne bojijo stopiti “čez”, ki se ne bojijo tvegati.

Klišejsko vprašanje, da zaključiva v lahkotnejšem tonu: iz česa nastane video? Kaj pride najprej, vizualna ideja, zgodba, zvok, ki intrigira?

Mislim, da je tisto, kar ustvari iskro, časovni zapored dogodkov. Navadno se začne z željo, da bi posnel video o neki kolekciji, seveda tak, ki bo osnovan na dobri umetniški režiji in bo hkrati vseboval dobro zgodbo, ki bo služila za dodatno promocijo proizvoda. Tako je bilo tudi z 8mm2. Dorota je objavila serijo fotografij svoje kolekcije nakita, jaz sem se ponudil, da posnamem film. Inspiracija izhaja iz narave nakita, ki ga Dorota oblikuje – temačen, geometrijski, resen, čist, gladek in svetleč je. Razmišljal sem tudi o fantazijskemu filmu in končalo se je z izdelkom, ki na organski način prikazuje grafičnost in trdoto nakita iz oniksa.