Br. Shubamrita Chaitanya: Sedi, umiri se

Br. Shubamrita Chaitanya, diplomiran biolog in kemik, ki po vsem svetu redno predava in vodi seminarje za obvladovanje stresa in meditacijo, je že drugič obiskal Slovenijo. Več kot dve desetletji je eden najbližjih učencev Mate Amritanandamayi (o.p. bolj znana kot Amma), borke za človekove pravice in pravice žensk, ustanoviteljice organizacije Embracing the world (Objemimo svet), ki po vsem svetu dosega ljudi vseh družbenih slojev in pripadnosti.

V Indiji je poskrbela za domove velikega števila tistih, ki nimajo kje bivati, omogočila študij veliko študentom, mesečne pokojnine družinam, ki nimajo od česa živeti. V Indiji in Keniji so bile z njeno pomočjo ustanovljene sirotišnice in bolnišnice. Potuje po vsem svetu, objema ljudi in nas pripravlja na mir in ljubezen.

Shubamrita in Amma

Kdaj se je zgodil prelom, ko vam je bilo jasno, da ne boste živeli klasičnega življenja mož-žena-otroci, ampak ga boste predali širše?

Bil sem čisto običajen otrok, zagrizen športnik. Treniral sem tipično indijski šport, kriket, in študiral. Do svojega 17. leta sem si zlahka predstavljal, da bom živel klasično družinsko življenje, torej se poročil in si ustvaril družino. Duhovnost me nikoli ni zanimala. Pa se je zgodil popolnoma nepredvidljivi obrat.
Stric, pri katerem sem živel, je k sebi povabil Ammo. Spomnim se, kot bi bilo danes, da si je nisem želel srečati, čutil sem prej nekakšen nerazložljivi odpor. Stric pa me je poprosil, naj pripravim mizo in ostalo za sprejem gostje. Z vsem sem se strinjal, le ves čas sem mu govoril, da je ne želim srečati. A ni šlo. Ker je v Indiji običaj tak, da gosta sprejme otrok in ker stričevih otrok ravno takrat ni bilo v kraju, mi ni preostalo drugega kot da to storim sam. Spomnim se, da sem ves čas gledal v tla in ko sem jo pripeljal v prostor za goste, sem takoj odšel. Kasneje me je prišel stric iskat, da Amma z menoj želi govoriti. Če sem se še tako upiral, nikakor nisem mogel mimo srečanja. In tistega trenutka, ko sem vendarle stopil v prostor in sva se zazrla drug drugemu v oči, ne bom pozabil nikoli. Od takrat moje življenje ni bilo več isto. Tako se me je dotaknil njen pogled, da se mi je globoko v duši nekaj premaknilo. Prepoznal sem jo.

Kako ste od takrat naprej gledali na kriket in študij, skratka na posvetne stvari, ki so spremljale vaš vsakdan?

Ko je odšla, sem mislil le še na to, kdaj jo bom lahko spet srečal, bil v njeni bližini.

Kot neke vrste opitost, zaljubljenost?

Lahko rečete temu tako, vendar je ljubezen nekaj čisto drugega kot jo na splošno razume človek. Poglejte že prevod: »To fell in love« (pasti v ljubezen). Ali res padeš? Bolj primerno bi bilo »To raise in love« (povzdigniti se v ljubezen). To je neskončnost. Ni omejena na človeška čustva, na želje in strasti. Ni omejena niti na zakonsko zvezo, družino. Enostavno nekaj v meni je vedelo, da je Amma moj dom. Da pripadam veliko večji družini, ljudem po vsem svetu.

Kakšna je bila pot od tipičnega mladostnika do človeka, ki opusti svoje osebne želje in se preda?

Po srečanju z Ammo sem moral še zaključiti študij. Vendar sem se kljub vsemu na vsaka dva meseca z vlakom dolge ure peljal iz svojega kraja v njenega, da sem le z njo preživel nekaj ur, nato pa spet nazaj. Tako dve leti. Ko sem vendarle doštudiral, pa sem se preselil v Keralo, kjer delujemo in živimo skupaj, kolikor smo prisotni v Indiji. Vendar tudi ti dve leti študija nista bili zaman, v vsem tem času se je v meni že odvijal notranji proces, ki me je pripavljal na moje »novo« življenje. Veste, ne gre vse le skozi pogovore, branje, znanstveni študij; čas opravi svoje. In prisotnost mojstra. Medtem ko mi mislimo, da vemo, kaj vse se nam dogaja, ko na primer študiramo, se družimo, pospravljamo, potujemo, se bistvene stvari dogajajo na nezavedni ravni. Do tja po običajni poti nimamo dostopa, nas pa kljub vsemu vodi povsod, kjer moramo biti prisotni.

So poti sem ter tja po svetu velik napor? Več kot osem mesecev na leto ste odsotni iz domačega okolja.

Ko smo v centru v Indiji, meditiramo in urimo um okrog osem ur dnevno. Kadar smo na poti, se to zmanjša na nekaj ur, dve do tri ure dnevno. Seveda pa meditativno stanje skozi čas postane običajno stanje zavesti. Meni je vseeno, kje sem. Kjerkoli sem, sem prilagojen. Ne potrebujem časa in nobenih pogojev. Kar počnem, počnem iz vsega srca, svoj dom nosim s seboj po vsem svetu.
Ljudje mi pripovedujejo, da za njih predstavlja stres vsako prilagajanje na nove okoliščine. Že sam odhod na morje za teden dni jih vznemiri, lahko potrebujejo celo nekaj dni, da v miru zaspijo, telo reagira po svoje, prebava se spremeni. Ko si v stanju, ki vsakemu človeku pripada in ga je vreden, ne potrebuješ časa, da se na nekaj privadiš. Enostavno si osredotočen v sebi, okoliščine te ne kontrolirajo, ohranjaš zadovoljstvo. Po svojem življenjskem slogu se ves čas vse okrog mene spreminja, vsakih nekaj dni druga država, novi ljudje, drugačna postelja, različne prehranjevalne navade ... Ko si prilagodljiv, te nič od tega ne zamaje.

Uživate?

(skoraj sramežljiv nasmešek) Življenje je tako lepo ...

Niti besede nimate napisane, vaši govori pa so dolgi tudi po več ur. Humor, nauki, zgodbe širom sveta, je vse skrbno pripravljeno, govorite na pamet?

Morate vedeti, da to počnem že vrsto let in da to niso teksti, ki bi jih govoril naučen iz svoje glave, ampak je vse to moje življenje. Zgodbice nastajajo sproti, na poteh. Ljudje po svetu imajo marsikaj za povedati, pokazati, živim s široko odprtimi očmi in budno spremljam vse, kar mi ponuja življenje. Veste kakšen užitek je to deliti s soljudmi. Amma pa me je pripravila na vse.

Kako vas je pripravljala?

Živimo z njo, in življenje je najboljša pripravljalnica. Amma je zgled, ona ne govori o sočutju ter potrpežljivosti, temveč je sama sočutje in potrpežljivost. Poglejte, kaj počne, hodi po svetu in tudi po 18 ur nepretrgoma – brez odhoda na stranišče ali časa za malico – objema ljudi. Na tisoče ljudi objame v eni noči. Amma ne govori o skromnosti, ona je skromnost. Ko smo v Kerali, vsi skupaj pospravljamo, skrbimo za zemljo, raslinje, kuhamo, se pogovarjamo, opravljamo duhovne vaje.

Brez duhovnih vaj ni duhovnega življenja? Ali ni najvišja oblika duhovnosti zdrav odnos do življenja?

Po nekaj ur na dan izvajamo duhovne vaje, torej meditiramo, izrekamo mantre, molimo. To je urjenje, ki pripravi človeka na to, da ima svoje življenje pod kontrolo, da je do njega odgovoren. Čustva so po svoji naravi nestabilna in hitro te lahko vržejo iz tira, ti krojijo vsakdan ... Obvladati si jih sposoben le z višjo stopnjo zavedanja, razumevanja. Tega pa pridobiš prav skozi leta duhovnih praks in seveda tudi življenjskih izkušenj. Tako postajaš tudi do soljudi bolj razumevajoč, sočuten, jim daješ prostor v svojem srcu, jih ne obsojaš za nič, se jim odpreš.

Še vedno kdaj zaidete v konfliktna stanja, s seboj ali z okolico?

Seveda, vendar bolj ko se uriš v duhovnosti, bolj si zaveden. Z zavestjo pa se lahko dvigneš nad vsako konfliktno stanje. Enostavno ne pustiš, da bi se konflikt razrasel. Bolj kot se uriš v obvladovanju svojega uma, bolj si v ljubezni. Takrat pa je vse lažje. Poglejte, nekateri si želijo prenehati s kajenjem desetletje. Vendar ne gre. Ko pa recimo njihov lastni otrok postane alergičen na cigaretni dim, mati v trenutku zmore in preneha s kajenjem. Ljubezen do otroka postane pomembnejša od »ljubezni« do cigaret. Enostavno. Sploh ne pomisli na kaj drugega kot na dobro svojega otroka. Odtod prihajajo vse mogoče rešitve na videz nemogočih situacij.

Kadar Amma ni ob vas, vseeno čutite njeno prisotnost? Ji zastavite kakšno vprašanje, se posvetujete z njo v mislih?

Ja, vprašam se, kaj bi Amma storila v določeni situaciji, kako bi se ona odzvala. Seveda pa ohranjam tudi prisotnost oz povezanost z Ammo. Globoko znotraj sebe zaslišim glas, ki mi pove, kako in kaj v določenem trenutku. Iskreno verjamem, da prihaja od mojega mojstra. Ponavadi je sporočilo zelo jasno.

Kaj nam sporočate danes, ko ste se ustavili v Sloveniji?

Pogosto nas učijo: »Ne bodi pri miru, naredi nekaj, delaj kaj koristnega.« V resnici pa je koristneje oz prav priporočljivo reči: »Ne delaj vedno nečesa! Sedi. Umiri se.« V miru najdemo svojo resnico, v stalnem hitenju in vedno novih obveznostih bežimo od nje. Tudi družinski člani bi morali skupaj preživeti več časa, starši z otroki. Ta čas je neprecenljiv in ostane za vedno v človeku. To je tudi za otroka najboljša popotnica v življenje. Kdor tega ne naredi, zagotovo enkrat obžaluje. Predstavljajte si, da ste na letalu, motor se okvari. Le še minuto imate časa pred strmogljavljenjem. Kaj boste naredili v tisti minuti? Boste govorili o bančnem računu? O delovnih obveznostih? Boste klicali nadrejenega in ga želeli kaj prepričati? Ne, poklicali boste domov in povedali, kako jih imate radi. Samo to. Ljubezen je edino, kar šteje v življenju. In resnica.