Ameriška fotografinja Diane Arbus (1923-1971) že desetletja velja za kultno avtorico, ki je radikalno spremenila nekatere métierske paradigme in se s svojim delom vpisala med izbrance, brez katerih si ni moč predstavljati zgodovine novejše fotografije. Dejstvo, da si je sama vzela življenje, je sicer nekoliko vplivalo na genezo njenega mitskega statusa, toda njenega prispevka k vsebinski in pomenski razširitvi fotografskega polja tudi brez tega ni moč spregledati.
Za življenja je razmeroma malo razstavljala, vse njene knjige so bile objavljene posthumno, zato pa je vse od začetka šestdesetih let preteklega stoletja pogosto objavljala svoje posnetke v ilustriranih revijah in aktivno sooblikovala »novi žurnalizem«, ki so ga s svojimi teksti uveljavili Norman Mailer, Gay Talese in Tom Wolfe. Fotografsko znanje si je pridobivala pri Lisette Model, njeni prijatelji so bili znameniti mojstri kamere Lee Friedlander, Gary Winogrand, Richard Avedon in Robert Frank. Prva je s fotografijo leta 1971 zastopala ZDA na beneškem bienalu.
Velika retrospektiva Diane Arbus, ki je trenutno na ogled v pariškem razstavišču Jeu de Paume, presprašuje številne zgodbe in legende, v katere je bila vseskozi vpletena avtorica, predvsem pa gledalca postavlja pred fotografije, ki so dovolj zgovorne že same po sebi. Ugledni fotografski zgodovinar John Szarkowski je kot vodja oddelka za fotografijo v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA) leta 1967 ob prvi muzejski predstavitvi Arbusove zapisal, da je »v zadnjem desetletju nova generacija fotografov usmerila dokumentarni pristop k bolj osebnim ciljem. Njihov namen ni bil izboljšati življenje, ampak ga spoznati. Njihovo delo izraža naklonjenost - pravzaprav že kar ljubezen - do nepopolnosti in krhkosti družbe.« Toda ta definicija se nanaša na segment, s katerim je avtorica postala nezamenljivo prepoznavna, medtem ko so bili začetki njene kariere precej drugačni.
Najprej se je namreč posvetila modni fotografiji, objavljala v revijah Vogue in Harper's Bazaar, ves čas pa se je gibala v intelektualnih krogih, ki so fotografijo jemali zelo zares. Zanimivo je, da kot reporterka ni veliko potovala, večino svojih posnetkov je naredila v New Yorku in njegovi okolici. Čeprav je posnela tudi nekaj znanih osebnosti (na primer Lilian Gish, Roy Lichtenstein, Claes Oldenburga, Frank Stella, ...), je pravzaprav največ pozornosti namenila fotografiranju običajnih ljudi, pri katerih je znala vedno odkriti posebnosti, zaradi katerih so modeli pred njenim objektivom postali enkratni. Vendar pa ti ljudje niso bili kot vsi drugi, zaznamovale so jih telesne hibe, motnje v psihičnem razvoju, različne spolne identitete, pripadnost posebnim skupinam in druge oblike robnega načina bivanja. Pritlikavci, duševno moteni, travestiti, nudisti, ulični cirkusanti ... so jo zanimali z vidika, kako se soočajo s svojo drugačnostjo, kako se vidijo sami, ne pa, kako jih vidijo tisti, ki po večinskem prepričanju veljajo za »normalne«. Njen pogled razkriva varljivo naravo fotografije, nagnjenost modelov k poziranju, k »igranju« samega sebe in s tem k menjavi identitete, tudi s preoblačenjem in z odstopanjem od prevladujočih vzorcev v družbi, ki zarisuje meje tolerance.
A tisto, kar je v času nastanka teh fotografij veljalo za eksces, bizarnost ali skrajnost, je sčasoma postalo samoumevno, zgolj ena izmed možnosti udejanjanja osebne svobode, v kar nas prepričujejo dela avtorjev, kot so Robert Mapplethorpe, Nan Goldin, Cindy Sherman ali Jane Evelyn Atwood. Kljub temu, da so pri Arbusovi najpogosteje v ospredju ljudje, posamezniki, pari ali manjše skupine, pa ne gre spregledati pomena, ki ga je pripisovala interierjem. Pogledi v notranjščine kot prostore prehodov - slačilnice, spalnice, gledališke čakalnice za igralce - aludirajo na menjave identitet s preoblekami, s spreminjanjem videza, kar je včasih poudarjeno še z nadetimi maskami izven pustnega časa. Statičnost, ki je sicer značilna za vsako fotografijo, je Diane Arbus dodatno stopnjevala, posnetim likom in ambientom je vtisnila pečat negibnosti kot da se pred pritiskom na sprožilec in po njem ni moglo in se ne more nič več zgoditi. Za osebe, ki strmijo v objektiv, se zdi, da so tam samo zato, da bi bile fotografirane in bi s tem vstopile v simbolni red fotografskega diskurza, v avtonomno cono, ločeno od pojavne resničnosti.
Avtorska drža, ki zavestno deli izkustveni svet na tisto, kar zaznavamo v fizičnem okolju, in to, kar se nam kaže skozi reprezentacijo z umetniškimi sredstvi, pa je globoko zasidrana v temeljnih dispozitivih sodobnega vizualnega izražanja, v metagovorici, ki jo je Arbusova v fotografiji izbrusila do popolnosti.
Diane Arbus: Galerija Jeu de Paume, 1 Place de la Concorde, Paris - do 5. februarja 2012
Na uvodni fotografiji: Diane Arbus »v akciji«
