Helmut Newton. Fotograf, ki je fetiš in erotiko (dolgo časa tabu temi) prevedel v »mainstream«. Delo umetnika, ki je v Los Angelesu umrl pri svojih 83 letih v prometni nesreči, je dandanes najbolj prepoznavno po tistih fotografijah, za katere ni sam nikoli menil, da so pomembne. Za njega so bile namreč pomembne vroče noči, velemesta in portreti svojih najdražjih. Za nas so najbolj zanimive njegove upodobitve golih, dostojanstvenih žensk, ki so na piedestal postavile visoke pete in si po možnosti čez rame ogrnile gumijasto pelerino. Ženske so postale osrednji predmet njegovih fotografij (največkrat so se pojavljale v reviji Vogue) in knjig – "Femmes Secrètes", "Sleepless Nights" in "A World Without Men".
Newton se je rodil v premožni in svobodomiselni judovski družini v Berlinu leta 1920. Skozi odraščanje ga je mesto navduševalo s svojo dekadentnostjo in zadimljeno nostalgijo, med katero je našel svoj svet inspiracije in ustvarjanja. Prvo kamero si je prislužil pri 12 letih in udarno (ter na skrivaj) začel s fotografiranjem nočnega dogajanja po kabaretih. Med preživljanjem divje pubertete ter nasploh ustvarjalnega življenja so nacisti zavzeli Nemčijo. Če bi bili nacisti gole ženske z umetelnimi ovratniki, bi Helmut do njih mogoče celo razvil mnenje in oblikoval zbirko drznih fotografij. A ker ni bilo ne žensk, ne ovratnikov, so nacisti za Helmuta ostali povsem nezanimivi in osovraženi.
Skozi življenjska dela sta ga vodili sila in privlačnost ženskih oblik ter nezgrešljiv občutek za drznost. Gospod Newton je tako izražal seksualno revolucijo šestdesetih v prejšnjem stoletju, ki je hkrati sovpadala z vzponom njegove slave. V svojem najboljšem obdobju je imel čast fotografirati najlepše ženske sveta v pozah, ki so vedno poudarjale seksualnost s kančkom nevarnosti in nasilja. Večina fotografij je v značilnem črno-belem stilu, vse pa v svojem bistvu nosijo jasen namen – šokirati opazovalca. Teme kot suženjstvo, sadomazohizem, umori, pornografija ter prostitucija, so bile raziskane in uporabljene kot motivi na neštetih fotografijah, ki jih lahko označimo kot fotografove "klasike". Modeli so bili upodobljeni na načine, kot jih ni pričakoval skoraj nihče – v ortopedskih korzetih, na invalidskih vozičkih, celo na vseh štirih s pasjo ovratnico okrog vratu in vedno z ledenim izrazom na obrazu. Zelo radikalno za današnje čase, kaj šele za obdobje njegovega ustvarjanja.
Delo Helmuta Newtona je bilo tesno povezano z velikimi imeni modnega oblikovanja. Z Yves Saint Laurentom sta tako skupaj gojila ljubezen do oprijetih oblek z močno poudarjenimi rameni ter dolgonogih fatalnih manekenk. Skupaj z ostalimi fotografi kot so Herb Ritts, Irvin Penn in Richard Avedon, je Netwon modno fotografijo ponesel iz mirnih in nekričečih okvirjev v današnje glamurozne, kjer umetniki v ospredje postavljajo predvsem občutja in zgodbo. Za razliko od svojih fotografskih vrstnikov, ki so se po večini osredotočali le na znane osebnosti, je Helmut Newton imel raje navadne ljudi in ne tako znane modele - zvezane v usnjene jermene, seveda. Oboževal je ledene izraze, pokončno držo in bledo svetlo polt. Skandinavske manekenke je tako klical kar "Nordfleisch" oziroma "meso s severa". Uspelo mu je prodajati in oglaševati svojo lastno obsesijo.
Pikolovski odnos do dela in uspeh ob mešanju mode s prekrški je bila Newtonova vstopnica za sodelovanje pri več pomembnih razstavah, kot na primer v muzeju Viktorije in Alberta v Londonu, nacionalnem muzeju v Parizu, Nikonovi fotografski galeriji v Zürichu in muzeju moderne umetnosti in mode v New Yorku. V Ameriki je bil predstavljen pomembnemu zbiratelju in vodji galerij Xavierju Moreau, ki mu je v zameno za delo in možnosti izdelal portret. Portret je pomemben zaradi svoje vsebine, saj je en izmed redkih, na katerih se pojavlja podoba moškega. Čez Xavierja, oblečenega le v bohoten krznen plašč, leži njegovo golo dekle, odeto le v črni nedrček in vrtoglave pete. Še ena v zbirki šokantnih torej.
Vizualno in umetnostno izobražen je občudovalcem svojih fotografij rad vzbujal občutke zmede in vzhičenosti, modele pa je iz perfekcije spreminjal v bolj človeške. Medtem ko se dela Newtonovih vrstnikov zdijo globoko ukoreninjena v obdobje osemdesetih, se Helmut ponaša s fotografijami, ki ostajajo prav tako sveža, poetična in skrivnostna, kot so bile takrat, ko so se na sceni pojavile prvič. Gola fotografija je vedno sprožala ogorčenje in neodobravanje. Črni trakovi cenzure so ovijali tiste dele ženskih teles, ki so bili obravnavani kot predmet voajerstva. Žal so kritiki s tem izničili sporočilo, ki je bilo globlje, včasih rahlo politično obarvano in v prvi vrsti umetniško.
Kljub temu, da so Helmutu mnogi kritiki očitali kršenje človekovih pravic in poniževanje (predvsem) ženskih manekenk, jih je ta polagal v srčico svojih hrepenenj, kjer so vladale s ponosom in strastjo – z nečim, česar mnogi fotografi v svoj objektiv najbrž nikoli ne bodo sposobni ujeti.
Na uvodni fotografiji: Fotografija Sofie Coppole, 1992
