Kdo je Marta Lamovšek?

Kdo je, ta v Londonu živeča fotografinja, ki vzbuja pozornost s svojo dramatično fotografijo ter uporniškim videzom? Umetnica - nehvaležna beseda. Premalo natančna. Bolje morda, če rečem kreativka. Tudi to ne pove vsega. Nepoboljšljiv idealist ter romantik. Je dodala sama. Marta Lamovšek je svobodna ptica.

V vsakodnevnih tegobah, ki se v življenju slehernega ultra - zaposlenega fotografa kataloško vrstijo, Marta s svojo energijo navdušuje ter jo odlično dopolnjuje z igrivim smislom za humor.
Potem je tu še talent.
Ter sposobnost, da ustvari fotografije, ki zbudijo zlasti tisti del osebnosti, ki je poprej tlel v senci strahu pred lastnim jazom. Fotografije Marte Lamovšek pokažejo samozavestno stran človeka, portretiranca. Fotografije, ki ustvarjajo iluzijo moči. Tak vtis dajejo tudi njene sporočilne, modne fotografije. Kaj sporočajo? Ženska je erotična, uničujoča, ljubeča, tradicionalna ter napredna. Usodna? Da, to je ženska Marte Lamovšek. Jasno je, da je njena najljubša zvezda Madonna. Tudi moja, ok. Deliva si strast do močnih osebnosti.

Njen stil mi je zelo všeč. Marta se ne oblači po trendih in drznem si reči, da svoje garderobe ne vrednoti na podlagi zvenečih oblikovalskih imen. Je oseben, zgovoren in izrazito njen. “Oblačim se v to, kar sem. In ko mi kdo reče “I love your style”, je to zato, ker karkoli že imam na sebi - nosim. Njen videz je prepoznaven, po oblačilih, ki so ravno prav ponošena, da so kul in ravno prav brezbrižno viseča, da delujejo edinstveno. Ne liči se pretirano, vseeno jo imam na sumu, da se zna prav spretno preobraziti v usodno žensko in mojstrsko zatemniti veke. “Rada se oblačim z enako svobodo kot takrat, ko sem bila še mlada upornica. Razlika je, da zdaj vem, da bom z razvlečeno moško majico in strganimi kavbojkami pokazala, da to sem jaz in ne modni trend iz devetdesetih.” Bi si dovolila preobrazbo? “To bi bila zame največja katastrofa. Nič ženstvenih oblačil in urejenih frizur, hvala.”

Pričelo se je z nagovorom k intervjuju.
Z veseljem, seveda!
Se vidiva …
Nekaj dni pozneje sva se srečali, pred podzemno postajo v središču Londona.

Kraj srečanja: Covent Garden, London.
Oblačila: Mini črno krilce, širok top iz sivega trikoja ter njena značilna ponošena usnjena jakna s kovinskimi sponkami. Takoj opazim vpadljive kvadratne uhane s potiskano fotografijo, za katere se izkaže, da jih je izdelala sama.
Ličenje: S črnim svinčnikom obrobljene oči, uporniško-nonšalanten videz.
Marta Lamovšek: je drobna, hitra in energična. Govori, veliko govori, se smeji in vzpenja. Taka je bila tudi ta dan. Hitre geste, sunkoviti premiki, odprta osebnost z ambicioznim duhom.
Ozadje zgodbe: Poznava se že od prej. Ko me je nekoč fotografirala za enega od mojih intervjujev, sva po prvih petih minutah ugotovili, da bova odlično sodelovali. Če se ujameš s fotografovo energijo, je poziranje nekaj najslajšega na svetu.

“Najprej te pofotkam, potem pa intervju,” mi odobravajoče potrdi danes. Hecno res; fotografirati me je morala za (Po)Vesti. Ker najina urnika redko ponudita kaj razpoložljivega časa, sva srečanje izkoristili za oboje.

Začniva. Za pričetek o Londonu.

Zakaj je London boljši?

M.: Zato, ker je v zraku močna želja po osebnem izražanju in navdihujočih rezultatih. Gre za entuziazem, vsi se trudijo, da bi kar najbolje izkoristili svoj čas ter potencial. Pa ni vse samo v vzdušju. Konkretno - v Londonu je veliko večja izbira modnih oblikovalcev, vizažistov, asistentov, oblikovalcev scene … ti samo reci. Z modeli ni težav, še manj pa z njihovo motivacijo. Ko se organizira izbor, to priložnost pošteno zagrabijo

Kaj še?

M.: Resnost, disciplina, kompleksnost. Seveda ima tako okolje tudi svojo ceno. In ta ni majhna. Čas je večni, večni sovražnik. Če primerjam z Ljubljano: organizacijo je možno izvesti v treh dneh. Že samo za kreativni sestanek v Londonu potrebuješ dva tedna usklajevanj. Razlika.

Kaj na londonskih ulicah pospeši tvoj srčni utrip?

M.: Zanimivi obrazi. Vsak dan srečam ljudi, s katerimi bi z največjim veseljem izvedla fotkanje.

Pet besed, ki opisujejo tvoj fotografski slog.

M.: Ali moram v slovenščini?

Ne, vseeno je …

M.: Iconic. Dark. Strong. Decadent. Erotic.

Nekaj prebliskov – kaj ti je ljubše?

Režirana fotografija ali naključno ujeti trenutek?

M.: Režirana fotografija z ujetim trenutkom.

Model ali “resnična” oseba?

M.: Oboje. Pomembno je le, da je oseba karakterno zanimiva.

Studio ali fotografiranje na prostem?

M.: Vsekakor zunanja lokacija.

Kakšen je tvoj odnos do 3D fotografije?

M.: Po pravici povedano, nimam odnosa. Jaz sem old school.

Zanima me še več. Kako ustvarja? Prej natančno določi lokacijo, zahteva podrobne fotografije oblačil, ustvari malo knjižico, kjer zgodbo sestavljajo uvod, jedro in zaključek? Nekaj mi govori, da Marta ni tako sistematična. Ko gledam njene razmršene lase in opazujem spontane, impulzivne telesne gibe, pomislim, da je improvizacija nemara njeno najdragocenejše orodje.

Pritrdi mi.

M.: Skiciram, to ja. Veliko najboljših idej je prišlo iz nekakšnega meditativnega stanja, kot je denimo počasno jutranje prebujanje. Takrat v mislih zgradim vtis, ki ga želim doseči na fotografiji. Scenarija pa nikdar ne delam, no, razen v primeru, če gre za reklamne fotografije. Ne maram “copy/paste” sistema. Moja najbolj pogosta tehnika je, da narišem kompozicijo ter določim vzdušje. Vse ostalo izhaja iz te male, intimne postavitve.

Marta ne dela z vojsko asistentov, na snemanje ne prinaša gromozanske opreme in ne komplicira, če se iz jasnine nenadoma razvije nizka oblačnost. A za njenim sproščenim pristopom se skriva močna vizija, ki jo hitro prenese na model. “Poglej zdaj tako, kot bi si mislila, da si vredna več, kot vsi ostali”, mi reče. Roke upognem za glavo, znižam pogled, skušam še pokomentirati pozo, a me prehiti “škljoc!” “A pogledam bolj jez … - škljoc!”
“Je tako bolj ... - škljoc!”
Poziraj Nika, ti samo poziraj.

Zaupaj mi svoje vzornike …

M.: Hočeš seznam? Tule je. Guy Bourdin, Tim Walker, Herb Ritts, Francesca Woodman, Helmut Newton.To so fotografi. Potem so tu še filmarji: David Lynch, Tim Burton, Stanley Kubric, Federico Fellini, Alfred Hitchcock.
Igralec Johnny Depp, pop kraljica Madonna, kultna modna oblikovalka Vivienne Westwood. Umetniki, kot so Andy Warhol, Salvador Dali ter Marchesa Casati. Nisem pozabila tudi na izmišljene like, kot sta Tyler Durden in Alabama Worley.
Glede še živečih idolov, moram pri njih čutiti neko živo vibracijo, frekvenco osebnosti. Pri zgodovinskih šteje njihova navdihujoča zapuščina. Pri izmišljenih se poistovetim z načinom razmišljanja.

Bi na snemanje filma – ti kot režiserka – povabila Jonnyja Deppa?

M.: Ne, v tem primeru bi bil to Javier Bardem, ki bi igral moškega, ki celo življenje išče žensko zase. Klasična ljubezenska zgodba, z zasukom. Na koncu bi si privoščila še to, da bi se v filmu za kanček pojavila tudi sama. Cameo appearance, po Hitchcockovem receptu, ne? (smeh).

Marta mi bere misli. Moje naslednje vprašanje je bilo namreč načrtno sestavljeno že prej (in ja, sem ena tistih, ki vnaprej načrtujejo tudi to, kaj bodo jedli za malico). Glasi se takole:

Zakaj se rada fotografiraš?

M.: Razlogov je več, začenši s praktičnim delom. Vsi fotografi imamo model, ki je vedno pripravljen na delo - sebe. Še vsaj iz dveh vidikov je stvar praktična. Prvič, sebe lahko izrazimo natančno tako, kot - se vidimo - in drugič, objavimo izključno samo fotografije, s katerimi se želimo predstaviti. Skoraj čisto vsi fotografi, ki so me portretirali, so iz mene naredili človeka, kakršnega ne poznam. To ne bi bilo nujno tako slabo, a dejstvo je, da si taka nisem všeč. Seveda niso povsem krivi oni. Če se slikam sama, privre na dan moj alter ego: the ultimate iconic me.

O najljubših modelih: realno in idealno

M.: Realno Ali De Marketa, Emulgator in Ana Colja, idealno trenutno Tilda Swinton, Daphne Groeneveld, Lindsey Wixon.

Ali je za fotografa sploh dobro, da je izključno “modni” fotograf ali je to prevelika omejitev?

M.: Menim, da fotograf, ki izhaja iz umetniške fotografije, lahko ustvari zelo močno modno fotografijo. Kaj sploh modna fotografija je? To je izpovedna zgodba, podajanje občutkov, iluzije. Meni je najljubša tista, ki opozarja na socialne razlike in absurdnost sveta, v katerem živimo. Ko ustvarjam tovrstno modno zgodbo oziroma editorial, so obleke v mojih očeh res drugotnega pomena. A brez pravega stajlinga še tako dobra zamisel in zgodba ne bi delovali.

Tvoje mnenje o prihodnosti fotografije je …

M.: Modna fotografija je po številu modnih fotografov v porastu, obenem pa v zatonu glede njenega prvotnega namena - objavljivosti v tiskanih medijih. Seveda bo obstala kljub temu, da bo tiskanih magazinov vse manj. V prihodnosti bo njeno glavno mesto na spletu. Mislim tudi, da bo bo fotografija postala obvezen del modnega videa.

Napoved za trenutek zatemni situacijo, z neizogibnim dejstvom, ki ga hočeš nočeš sprejemamo na vseh področjih kreativne industrije: proračuni bodo manjši. Joj, sem preveč črnogleda?

M.: Ne vem zakaj, a zdi se mi, da bo fotografija v prihodnosti vsebovala veliko več starejših modelov in da bo ustvarjena iluzija vse bolj prepletena z realnostjo. Danes namreč vse temelji zgolj na iluziji. To so seveda zgolj ugibanja, zagotovo pa vem, da bo Stevena Meisela, ki že dvajset let fotografira vse naslovnice italijanskega Voguea v prihodnosti nekdo zamenjal ... Internet je prihodnost in to nam je všeč. Vsakdo, ki ustvarja za trg, ve, da je moč oglaševanja na internetu prevelika, da bi jo šlo zanemariti. Je sploh še kdo, ki ne tvita?!

Kaj ti pomenijo besede “facebook”, “twitter”, blog?

M.: Rada imam Twitter, kjer najhitreje izveš, kaj se dogaja in kaj je v ozadju. Tudi zato, ker je sredstvo za srečevanje bolj profesionalnega kroga ljudi. Facebook je zabaven, a vzame veliko preveč časa. Včasih se ga namenoma izognem, da sploh uspem narediti vse, kar moram. Blog je zdaj malo tišji, vendar zame pomemben dnevnik in v njem so tako ali drugače zaznamovani moji mejniki in premiki.

Opiši svoj vsakdan … če ta sploh obstaja?

M.: V mojem življenju ni tipičnih dni. Morda je edina tipična stvar to, da ni rutine. Če organiziram tri snemanja vnaprej, imam rada možnost, da se še isti dan udeležim razstave, za katero sem izvedela v zadnjem trenutku. Pretirana organiziranost utesnjuje. Pred snemanji je drugače. Takrat vstanem bolj zgodaj, pripravim opremo, skličem ekipo … včasih se pred snemanjem spravim k nakupu kakšnega čudaškega rekvizita, saj me obide nenadna slutja, da mi bo prišel prav.
Moj stil življenja je zelo drugačen od drugih fotografov. Pazim, s kom sodelujem, saj meje med osebnim in poslovnim dostikrat ne morem tako strogo določiti.

Za konec. Se spominjaš kakšne nočne more s snemanja?

M.: Na misel mi pride ambiciozna asistentka, ki se mi je (v Sloveniji, op.a.) ponudila za pomoč na prizorišču. Šlo je za snemanje editoriala. Med snemanjem je redno uhajala stran, potem sem jo našla, kako leži na kavču in se prepušča ličenju maskerke. Ko je dobila moj opomin, da pogrešam njeno delovno pripadnost, je, ko sem iskala idejo za naslednjo sceno, v določenem trenutku priskočila na pomoč tako, da je sestavila svoj koncept. Vsem navzočim, vključno z menoj, je pričela dajati navodila in izpovedala svoje videnje o tem, kaj bi najbolje delovalo na fotografiji. Lahko si predstavljate užaljenost, ki je nastopila ob koncu snemanja, ko sem ji natančno osvetlila kikse, ki so me stali precej živcev. Njen odgovor? Če ima vzgib, da bo nekaj povedala, bo to tudi storila. Svoboda govora “pa to” … No, tako razmišljanje vsekakor ni najbolj primerno za nekoga, ki želi asistirati kreativnemu vodji (smeh).

Marta Lamovšek, dejstva:

• Leta 2009 je fotografirala za zgoščenko, ki jo je izdal legendarni ameriški jazzist, Jimmy Scott.
• Na sloviti fakulteti Central Saint Martins, College of Art and Design, je leta 2010 opravila magisterij iz fotografije.
• Istega leta je priredila razstavo serije fotografij z imenom ‘I Died Loved’. Razstava je potekala v galeriji Brighton Media Centre, v okviru festivala Brighton Photo Fringe.
• Ob razstavi v Coombe Gallery, v Devonu, je prejela naziv Rising Star, oz. Vzhajajoča zvezda. Razstava je potekala med zaključnimi študenti umetnosti Velike Britanije.
• Za mednarodno priznano erotično znamko Ann Summers je v Londonu leta 2010 kot producentka in fotografinja ustvarila novo podobo oz. "new brand look".

Uvodna fotografija: avtoportret, London 2011