Ujeta v svetu, ki so mu večinoma vladali moški, se je Bassmanova s svojo kreativnostjo kaj hitro postavila ob bok "velikim", kot so Richard Avedon, Irving Penn in Alexey Brodovitch. V modno fotografijo je vnesla feminilnost, ki so jo moški fotografi pretirano eroticizirali. Erotika po njenem leži v ženski eteričnosti, krhkosti in nedolžnosti. Zavedala se je, da je njen stil fotografiranja drugačen ravno zato, ker je tudi sama ženska: "S subjekti sem razvila nekakšen intimni odnos, nek notranji mir. Mene za razliko od moških namreč niso bile premorane zapeljati". Danes jo prav zaradi njene edinstvenosti opredelujemo kot prvo žensko modno fotografinjo, ki je v poznih 40-ih letih prejšnega stoletja premaknila merila, ki so tedaj veljala v modnem svetu.
In kako se je začelo? Lillian Bassman, po rodu iz New Yorka, je večino svojega otroštva preživela po galerijah Metropolitanskega muzeja, katerega kurator je bil njen oče. Prav v tistem času je razvila navdušenje nad El Grecovimi portreti, kar se je kasneje močno odražalo v njeni fotografiji. Večino svojega ustvarjenja je vložila v revijo Harpers Bazaar, s katero je sodelovala slabih dvajset let, čeprav uredniki na začetku niso bili navdušeni nad njeno unikanostjo; Carmel Snow, takratna modna urednica, jo je tako ob vrnitvi iz prvega pariškega fotografiranja okarala, češ, da je bila tam, da posname gumbe in pentlje, ne umetnosti. Drugačnosti ji tako ni manjkalo, o čemer pričajo njene fotografije. Tam so ujete realne ženske, njihova lepota, ki izžareva notranjo samozavest, občutek edinstvenosti. Lillian je bila zavezana črno-beli tehniki, ki je delovala misteriozno, hkrati pa so bili bolj izraziti tudi občutki brisanja med temnim in svetlim. Iz njenih fotografij zeva duh starega hollywoodskega glamurja; fotografije prikazujejo ženske v rokavicah in klobukih z obveznim rdečilom na ustnicah.
Lillian je kariero zaključila v poznih 70ih. Takrat je svoje delo dobesedno zavrgla, saj je v smetnjak zabrisala 40 let negativov in portretov. Razlog? Modeli so postali muhasti in zvezdniški. "To niso moje vrste modeli. One ne sprejemajo navodil, temveč jih diktirajo," je takrat potarnala.
Da pa njena strast do modnega slikanja ni nikoli usahnila, dokazuje dejstvo, da se je v 90-ih letih prejšnjega stoletja zopet znašla v središču pozornosti. Zahvala gre predvsem njeni prijateljici Helen Frankenthaler, abstraktni slikarki, ki je v njenem studiju našla vreče negativov – tako je Lillian začela digitalno manipulirati že obstoječe negative in na novo odkrila svoj izgubljeni navdih. Na koncu kariere je eksperimentirala z digitalno ter abstraktno barvno fotografijo, uporabljala pa je tudi »photoshop«.
Lillian se je s svojo kreativnostjo tako zapisala na »fotografski« Olimp in poskrbela, da njeno delo ostaja navdih za vse bodoče ženske fotografinje, ki si želijo uspeti v svetu, ki mu sicer vladajo moški.
Bassmanova je preminula prejšnji mesec, 13. februarja 2012, v častitljivi starosti 94 let.
