Kljub temu, da imava kar nekaj skupnih prijateljev, sva se uradno spoznala šele v Londonu, ko sva si na zahvalni večerji z največjo privoščljivostjo zbijala figurice na igralni plošči »človek ne jezi se«. Danes sem jaz v Ljubljani, Miha pa je še vedno v Londonu – v mestu, o katerem je vedno sanjal. Svojo tradicionalno kavo z intervjuvancem sem morala tokrat posledično opraviti preko Skype klica. Tema, če odštejemo kavo in spanje (ki ga oba obožujeva)? Mihov filmski prvenec, ki bo luč sveta ugledal letošnje poletje, »Na pogled«.
Opis njegovega dela vključuje vse, kar je povezano z vizualnim ustvarjanjem. Je fotograf, grafični oblikovalec in režiser, sprva gledališki, po novem tudi filmski. Posnel je številne kratke filme in reklame, "Na pogled" pa je njegov filmski debut – gre za igrani film, ki se osredotoča na psihološko vojno v glavi Leona, mladega alpinista, ki tik pred skrivno odpravo v Julijske Alpe izve, da je Tomaž Humar, njegov bližnji prijatelj, v steni Langtang Lirung izgubil življenje. Strah, ki ga Leon občuti v tem istem trenutku, predvsem pa spomini, ki ga spremljajo skozi filmsko dogajanje, postopoma razkrijejo še preostali del zgodbe. Film je vpogled v dogajanje v Leonovi glavi: razkrije nam, koliko mu določeni ljudje pomenijo in kaj ga žene naprej. Podoba Leona bo na filmskem platnu zaživela skozi interpretacijo Aljaža Tepine, v Londonu šolanega igralca, ki bo v kratkem nastopil tudi v nadaljevanju zgodbe o Batmanu: Dark Knight Rises. Ostali del igralske ekipe vključuje imena kot so Nina Ivanišin, Ula Furlan, Matija Vastl in Ivan Šušnjar.
Miha se je prvencu posvetil v celoti: skoraj tri leta se je razvijala ideja, nato dobro leto še scenarij, še enkrat toliko pa bo trajalo, da bo »Na Pogled« ugledal luč sveta. Ko mi je poln entuziazma razlagal o tem, kje vse so snemali (pomembno vlogo v filmu odigra tudi neokrnjena slovenska narava), sem zares začela razmišljati, kako težaven je moral biti projekt v resnici - ekipi so delo oteževale neprijazne vremenske razmere in pomanjkanje financ (omeniti je potrebno, da je film posnet brez kapitala, saj jim Filmska zveza Slovenije ni odobrila nikakršnih financ, tako da je bil projekt na koncu financiran s sponzorskimi sredstvi ter prispevki sodelujočih).
Da je njegov spekter ustvarjanja zares širok, je dokazala tudi debata, v katero sva spontano zapadla med pogovorom. O čem sva govorila? O modi, glasbi in popolni filmski ekipi, med drugim. Ker je pogovor na relaciji Ljubljana-London potekal v času tedna moške mode, se komentarjem o tem, »komu je tokrat uspelo« in »kdo bi lahko bil boljši« nisva mogla izogniti. Pod črto: obojestransko prikimavanje kolekcijam Rafa Simonsa, Ann Demeulemeester in Costume National, razočaranje nad Neilom Barrettom. Miha modo obožuje, tega ni mogoče zanikati, deloma tudi zato, ker je njegova boljša polovica Maja Mehle, ena naših najboljših modnih oblikovalk. In glasba? »Odvisno od razpoloženja,« pravi. Včasih eterična Florence Welch, James Blake, Bon Iver. Včasih Friendly Fires in Metronomy. Skupni imenovalec: »indie-elektro«, ki te prisili, da začneš poplesavati, bodisi v domači dnevni sobi, bodisi na plesišču. »Pa popolna filmska ekipa?« me zanima. »Tilda Swinton, Christian Bale in Michael Fassbender. Obvezno v psihološkem žanru,« brez pomisleka odvrne.
Miha Kalan je nesporen talent. Režiser, čigar delo navdihuje in navdušuje (njegove gledališke predstave Reykjavik, Love in progress, Headstate in V samoti bombažnih polj so bile večkrat nagrajene in uvrščene na različne gledališke festivale). Režiser, čigar delo pripoveduje zgodbo mlade generacije na popolnoma svež način.
Človek, ki natanko ve, kaj hoče in od meril kakovosti nikakor ne odstopa. Ime, na katerega smo Slovenci lahko ponosni.
