Čeprav je imel sicer raje moške, je bila ljubezen njegovega življenja Patti Smith. V mladosti se je boril za svoje mesto med umetniki - boril se je za svoj obstoj, zase in za koncepte, ki jih tedaj še ni povsem razumel. Ljubil je žensko, a brez moških ni znal živeti. Oboževal je Warhola, sanjal o Tovarni in bil pristaš sado-mazo spolnosti. Svoje telo je prodajal za sobo v Chelsea hotelu. Ko se je neke noči znašel na istem vogalu z znancem s ceste, ga je vprašal: »Kako veš, da nisi homoseksualec, če svoje telo prodajaš moškim?« Odgovoril mu je: »Zato, ker čisto vsem zaračunam in pri tem nikoli ne uživam.«
Ker je bil Robert Mapplethorpe večno v iskanju kakovostnih moških erotičnih fotografij, a hkrati nikoli ni imel denarja, da bi jih dejansko kupil, je začel sam ustvarjati fotografije, ki so razburkale javnost, razjezile množico in osrečile ljudi, ki so razmišljali enako kot on.
Mapplethorpovi začetki? Čeprav je bil rojen leta 1946, lahko trdimo, da je bil resnični Robert rojen šele veliko pozneje, leta 1967. Gre za leto, ko mu je pot sredi newyorške džungle prekrižala Patti Smith in ga iz Boba preimenovala v Roberta, ko ga je med naključnim srečanjem v knjigarni prosila, da se za nekaj trenutkov pretvarja, da je njen ljubimec in jo tako odreši katastrofalnega zmenka. Danes se Mapplethorpa spominjamo kot velikega aktivista za pravice homoseksualcev, prvaka v homoerotični fotografiji, upornika in večnega sanjača. Dejstvom navkljub razmerje med Patti in Robertom na začetku nikakor ni bilo platonsko - med njima se je razvila iskrena nebrzdana ljubezen, drug drugemu sta se brezglavo predajala, skupaj sta celo živela in ustvarjala. Verjela sta v sveto moč umetnosti, ki naj bi ju odrešila in ju iz popolne anonimnosti spremenila v legendi. Načrt jima je popolnoma uspel.
Robert, večni deček, je prihajal iz nadvse religiozne družine in prav vera ga je spremljala skozi celotno življenje. Razvil je posebno odliko fascinacije nad kontrastom med slabim in dobrim, med peklom in nebesi, konstantno iskanje lastne identitete pa je razvidno tudi skozi opus njegovega dela. Slednji vključuje številne kontroverzne fotografije, za katere lahko nedvomno trdimo, da odražajo pogum, svobodo in pristnost človeka, ki si je upal več od ostalih. Njegova specialiteta? Cvetlice (navadno en sam cvet, posnet tako, da je simboliziral različne erotične motive), portreti (med drugim so mu pozirali Andy Warhol, Laurie Anderson, Patti Smith, Louise Bourgeois, Kathleen Turner, Donald Sutherland in Lord Snowdon) in spolnost. Zelo rad je brisal meje med spoloma in prav to je navdihnilo serijo fotografij, ki jih je posnel z »bodybilderko« Liso Lyon. Poigraval se je z lastno identiteto in nagnenji, rezultat pa je serija avtoportretov, kjer nastopa bodisi gol, bodisi namazan z ličili, v ženskih oblačilih in erotičnih kostumih.
Mapplethorpe se je naposled ustalil ob kar nekaj let starejšem in zelo premožnem kuratorju Samu Wagstaffu, ki je predstavljal vse, po čemer je Robert od nekdaj hrepenel: takšno in drugačno varnost. Wagstaff je bil prispodoba nekoga, ki je častil njegovo delo in mu hkrati suvereno stal ob strani. Oba je »pokosil« aids: Sam je umrl leta 1987, Robert pa dve leti kasneje.
Patti Smith je v svoji knjigi Pač mulca zapisala: »Njegovo poslanstvo ni bilo razkrivati, ampak dokumentirati seksualnost kot umetnost iz nove perspektive. Roberta je kot umetnika najbolj vznemirjalo, da je ustvaril nekaj, česar ni naredil še nihče.« Letos bo spomin na Roberta zaživel tudi na filmskem platnu – v kinematografe namreč prihajata dva filma o Mapplethorpu: v prvem, biografskem, bo v vlogi slavnega fotografa nastopil James Franco, drugi film pa je filmska adaptacija knjige Patti Smith.
Pogosti cenzuri navkljub lahko trdimo, da se je Mapplethorpe zavzemal predvsem zase in za svojo resnico: njegove fotografije so zgolj prikaz človeške anatomije.
