Tandem Anars: Sodobna kulturna dediščina

Dodobra smo se preobjedli neosebnih daril, zgrešenih nakupov in drobnih pozornosti, ki to niso bile, kajne? Čas je za inventuro, čas je, da premislimo, kaj bomo poslej kupovali. Pametno, s premislekom, kakopak. V Anarsu oblikovanje na podlagi etnološke tradicije ni zaspalo v času, se ni skrilo na muzejske police ali preobrazilo v stojniški kič, prav tako pa osebna in poslovna darila Anars niso poceni USB ključki ali plastični vžigalniki. Krmiljenje med mojstri, naročniki in tehnologi ni preprosto, izpolnjuje pa dušo in srce ustvarjalcev in obdarovancev.

Ana in Andraž, mati in sin, sta z dušo in rokami zapisana oblikovanju, slovenski tradiciji in kulturni dediščini – s preobratom. Nastajajo lepi predmeti, denimo kozarci za viski s podstavkom iz kraškega kamna; terilnik za začimbe iz istega materiala; namizni ogenj, z ujetim »duhom« boga Kresnika; kovinska nit, spletena v čipko in ujeta v steklen pečat na kozarcih ter steklenici za vodo, pokriti s prosojno kapljico; meščanski motiv, neštetokrat nanešen na ročno izdelane keramične skodelice za kavo; ... Za vsakim izdelkom stoji zgodba o zamisli, dediščini, iskanju mojstrov, ki jo bodo zmožni izvesti, in ljudeh, ki jo znajo ceniti.

Ana je v zgodnjih devetdesetih letih zajahala val novega podjetništva in se začela ukvarjati z darilnim programom. Medicinska sestra po višješolski izobrazbi je znanje kasneje nadgradila na Fakulteti za organizacijske vede in se pogumno spustila na področje poslovnih daril. Želela je nekaj izvirnega, lepega, »z dušo«. Najprej so se iskali v sodelovanju z znanimi slovenskimi oblikovalci, ko pa se je Ani v domačem podjetju pridružil sin Andraž, za oblikovanje na temelju sodobno interpretirane kulturne dediščine ni bilo več meja. Zdaj je sin zadolžen za zamisli, ustvarjanje in tehnična opravila, mama pa za predstavitev strankam, odprto in iskreno komunikacijo z mojstri starodavnih spretnosti in - kot vsaka prava slovenska mama - za vsakokrat, ko je treba po kostanj v žerjavico.

Delate s steklom, kovino, tekstilom, kamnom, keramiko, lesom, … Kateri material je najbolj zahteven za obdelavo?

Ana: Najbolj zahtevna je kombinacija materialov. Razvoj zahtevnega izdelka lahko traja tudi po pol leta. Iščemo načine, kako spojiti steklo in kamen, kako ustvariti in spojiti kovinsko nit in steklo. Novi in novi poskusi zahtevajo svoj čas. Pri delu s kovino in steklom po vseh teh letih še vedno prihaja do napak, ne, ker ne bi znali, temveč zato, ker je treba v zakup vzeti toliko spremenljivk. Gre za zelo natančne izdelke, ki zahtevajo svojo temperaturo in svoj čas vse do ohlajanja. Zahteven je bil tudi projekt zlate čipke v steklu. Pozlačeno nitko že pozna tudi kak drug oblikovalec, ujeti jo v steklo pa je mnogo težje. Za prihodnost je želja, delati čipke iz čiste zlate niti še naprej prisotna. Želja, ki zahteva tudi prave naročnike, ki bodo take izdelke znali ceniti.«

Ali so tehnike za vaše izdelke že na mizi ali jih morate sami odkriti?

Ana: Odkrivamo jih sami, midva in mojstri, obrtniki in tehnologi iz podjetij, s katerimi sodelujemo. Za to porabimo ogromno časa, vsi skupaj. Včasih ekipa ostaja v razvojnem oddelku pozno v noč. Pa ne zaradi plačila, ampak zato, ker nas projekt »muči«. Tudi rokodelski mojstri ne grejo domov, dokler ne »stuhtajo«, kako izdelati nek predmet. Tu ne gre le za poslovni odnos. Postali smo prijatelji, raziskovalci na isti odpravi. Če tega ne bi bilo, tudi Anars ne bi mogel ponujati tako inovativnih izdelkov. Samo za plačilo, brez osebnega zadovoljstva, naših tehnoloških procesov nihče ne bi želel razvijati. Ne iščemo pa le načinov izdelave, iščemo tudi prave materiale, ki dihajo skupaj. Naše delo je ena sama šola, v kateri nam dajo zagon zadovoljne stranke.
Andraž: Eden zadnjih izdelkov je ogenj boga Kresnika, ki gori v namizni kamniti posodi s kovinskim vstavkom. Naredili smo že popolnoma delujoče ognjišče, a kaj, ko je tehtalo sedem kilogramov. To je preveč, iskali smo načine, kako narediti ognjišče lažje - in zdaj je.

Ustvarjate na podlagi slovenske kulturne dediščine. Kako jo nadgradite, naredite sodobno?

Ana: Dediščina mora vedno služiti za izhodišče. Vzamemo nek običajen predmet iz preteklosti, na primer lekarniško posodo. Izziv nam je, kako jo danes izdelati tako, da bo služila estetskim in praktičnim zahtevam. Verjamemo v to, da predmet ne sme biti sam sebi namen, lovilec prahu. Vsak naš izdelek ima poleg duše tudi popolnoma uporabno plat. Pravzaprav združujemo tradicijo, sodobno oblikovanje in funkcijo. Pri tem nam z nasveti pomaga prof. dr. Janez Bogataj. Izdelek oceni, pokomentira. Pogosto so cenilci naših izdelkov tudi naše stranke. Naročila dobivamo iz najrazličnejših izobraževalnih ustanov, iz državnih inštitucij, protokola in večjih ter manjših slovenskih podjetij. Izobrazba, poklici in interesi naših naročnikov se zelo razlikujejo, marsikdo pa nam s svojim mnenjem pomaga stvari izboljšati, jih še bolj navezati na zgodovinsko dejstvo ter jih tudi oblikovno dodelati. Naš odnos s strankami je oseben in točno takega si tudi želimo. Naše stranke so ljudje, ki jim obdarovanje ne pomeni nepotrebnega zapravljanja časa in denarja, pač pa nego dobrih osebnih in poslovnih odnosov. Vsi skupaj pa cenimo slovensko kulturno dediščino, ki je temelj dela v našem podjetju.«

Torej znanje črpate od povsod?

Ana: Tako je. Drugače ne gre. Mi sami smo se skozi leta marsikaj naučili. Zdaj sva s sinom kljub drugačni izobrazbi na marsikaterem področju že kar dobra mojstra. Cenimo nasvete prof. dr. Janeza Bogataja, prav tako pa tudi mnenja naših izdelovalcev in kupcev. Največja težava, ki jo jaz vidim pri našem delu, je, da se obrtniški mojstri starajo. Mladih je v tem delu malo, premalo. Ko se bodo upokojili zadnji obrtniški mojstri, ne vem, kako bomo. Mladi nad številnimi dolgotrajnimi poskusi pogosto niso navdušeni, saj izdelovanje izdelkov zahteva veliko potrpljenja in časa. Motiv ''hitro narediti – hitro prodati za čim več denarja'' pri nas ne velja. Ročno delo ima svoje zakonitosti.

Je za vaše izdelke dovolj prostora na tržišču?

Ana: Glejte, naši izdelki so kot opera ali gledališče, kot obisk galerije ali branje dobre knjige. Niso nekaj, kar bi človek za preživetje nujno potreboval, so pa tisto, kar polepša naš dan, izpolni življenje, nastopa v naših obredih. Pri nas ne gre za množično proizvodnjo, zato nam recesija pride skoraj prav, saj ljudje bolj cenijo kakovost in posebno darilo. Darila pri nas niso izbrana kar mimogrede, za vsako stranko si vzamemo čas, se poglobimo vanjo in v značaj obdarovanca. Včasih kakšna stranka pravi, »saj moj obdarovanec ne bo vedel, kaj naj s tem počne«. Res je. Naša darila niso na prvo žogo. Podarjajo se odprta in z razlago, od kod izvirajo. Obdarovanec mora razumeti, kaj smo mu podarili. Imamo veliko srečo, da slovenski protokol ceni naše izdelke. Tako so z našimi izdelki obdarovali številne svetovne državnike.
Andraž: Je pa tudi tako. Pri nas ni nujno, da zapravite ogromno denarja za nekaj lepega. Za vsakega naročnika najdemo kaj. Morda ročno izdelano reliefno čokoladno tablico ali čokolado na leseni žlički za pripravo odlične vroče čokolade.