Ena izmed ikon newyorške klubske scene, Zelda Kaplan, se je v sredo, 15. februarja, zgrudila med modno revijo Joanne Mastroianni v okviru tamkajšnjega modnega tedna in se pri častitljivih 95. letih za vedno poslovila. Ni bila poznana le kot ekscentrična in priljubljena »party animal«, v katero se je prelevila po dolgoletnem vztrajanju v tradicionalnem in varnem načinu življenja v vlogi klasične soproge, pač pa tudi po ukvarjanju z dobrodelnostjo in aktivizmom.
Pojavnost Kaplanove – njen zaščitni znak so bila visoka, etno-afriška pokrivala v živobarvnih vzorcih (enakih kot oblačila) in ogromna očala – ter neumorna energija sta rušili stereotip, da tovrstna scena pripada le mladim. Podaljševanje življenske dobe in ohranjanje zavidljive vitalnosti na splošno spreminjajo vzorce obnašanja, meje se odmikajo, tabuji padajo. Zeldi je uspelo. Na vprašanje za Daly Intel o tem, kdo je njen "smrtni" sovražnik, je nadvse logično odgovorila, da je to le – smrt.
Gre za »joie de vivre«, pogumen vstop »seniorjev« na sceno je realnost, kronološka starost nima več pomena, časi, ko so ljudje po petdesetem, šestdesetem »naredili križ« čez radosti življenja pa so mimo. Poglejte, kaj so v videu režiserke Line Plioplyte Age and Beauty (Advanced Style) med drugimi nadvse iskrivo povedale Iris Apfel, Ilona Royce Smithkin in Linn Dell:
Kdaj smo torej (pre)stari? Nikoli, pravijo »doajenke«. Iris Apfel ugotavlja, da je zabavno, vendar dodaja: »Getting older ain't for sissies«. Zelda se je v intervjuju pred kakšnim letom opredelila za državljanko sveta, ki je pol življenja preživela v brezdelju pol pa na »križarskih pohodih«. Newyorški zlom borze je baje ni prizadel ("No one I know talks about money with me."), cena pričeske nad 30 dolarjev se ji je zdela nesprejemljiva, najljubša pijača pa je bil shiraz. Kot primeren čas za odhod v posteljo je izbrala nekje med polnočjo in sedmo uro zjutraj.
Poslovila se je v stilu, obkrožena z množico, sredi hektičnega dogajanja, ki ga je tako zelo oboževala. Lepa smrt.
Je smrt lahko lepa?
