Kimono. Vsi poznamo to zanimivo oblačilo. Oblikovalci si ga redno “izposojajo” za svoj navdih pri kolekcijah. Tradicionalni kimono je namenjen vsakodnevni nošnji in za svečane priložnosti. Čeprav na prvi pogled deluje precej preprosto, ima oblačilo svoje, zahtevne, tehnične zakonitosti. Kompleksna geometrična osnova, ki se med oblačenjem ovije in guba okoli telesa, je kot umetniški objekt. Dramatični spev mojstrskega smisla za skulpturo.
Nekateri Japonci še vedno nosijo kimono in to vsak dan. Skoraj vsi pa ga imajo spravljenega doma. Za oblačenje kimona je potrebno poznavanje pravil, ki imajo veliko opraviti tudi s simboliko. Poleg tega je lahko precej zamudno.
Praviloma se pod kimonom nosi še notranji kimono, včasih tudi posebni spodnji del. V vratni izrez se navadno vplete širok trak, ki služi kot nekakšen notranji ovratnik. Oblačilo se zaključi s pasom, ki se imenuje obi. To je širok trak, ki se zadaj razvije v posebno, tridimenzionalno, “prepogibanko”. Obi je pričvrščen s tanjšim trakom, ki pa ima še eno vlogo. Med oblačenjem kimona služi kot posebno pomagalo, ki drži skupaj gube, da te ne razpadejo med procesom ovijanja okoli telesa.
Vzdrževanje kimona je zahtevno opravilo. Za to je potrebno kimono razdreti in po čiščenju ponovno sešiti skupaj. Najbolje je torej, da je kimono sešit na roko. Sicer pa tudi, če je posredi šivalni stroj, ta naloge ne more v celoti opraviti. Nekateri deli kimona so za strojno obdelavo pač prezahtevni. Morda bi si kdo mislil, da je nesmiselno razdirati oblačilo in se potem ponovno mučiti s sestavljanjem nazaj, če pa imamo kemične čistilnice? Nak. Tudi s tem ni tako preprosto. Vsaj s finančnega vidika, saj je proces zelo drag.
Pred leti sem bila na obisku na Japonskem in tisti čas živela pri neki družini, v mestu Gifu. Nekoč so me oblekli v kimono. Zdelo se mi je čudno, ker so me nekajkrat poprej spraševali, če imam res toliko časa. Skušala sem si predstavljati, kako dolgo se torej oblači v to prelepo oblačilo. Tistega večera sta se Kayoko in njena snaha smukali okoli mene tri ure. Med poslušanjem njune zagrizene debate sem zaznala, da se pogovor suče okoli vprašanja o načinu gubanja prednjega dela in zaključevanja obija. Gubanje pasu obi je izvedeno s skoraj matematično natančnostjo, upoštevati je potrebno simetrijo in se zavedati telesnih razmerij. Ko ti ga pričvrstijo na telo, se zdi, da te obdaja imenitna varnostna blazina.
Občutek, ki ga imaš med nošnjo kimona, je tudi sicer prav poseben. Čutiš, da si nekako ločen od okolice, zaščiten. Verjetno k temu pripomore tudi dejstvo, da te ovija tako velika količina dragocene svile. Ta, kot vemo, fantastično sodeluje s telesom. Material, ki hladi, ko je vroče in greje, ko nastopi hlad, ima povsem upravičeno ugled najžlahtnejše tkanine. Tudi zlaganje kimona zahteva posebno znanje. Za to obstajajo natančna pravila, cilj pa je, da se oblačilo lepo ohrani in čim manj naguba.
Japonski kimono se z leti ni kaj dosti spremenil. Nepoznavalcem bi tudi tisti najmodernejši primerki lahko izgledali enako kot njihove izvirne razlicice. V tem je pravzaprav smisel, tradicija je tradicija in Japonci niso narod, ki bi v tem primeru maral prevelika odstopanja.
Ta hip je eden najpriljubljenejših modnih oblikovalcev, specializiranih za kimono, oblikovalec po imenu Jotaro Saito. Njegova zadnja kolekcija, ki jo je predstavil na tednu mode v Tokiu, je požela navdušenje. Oblikovalec je namreč predstavil serijo v zamolklih barvah, z modernimi ostrimi motivi, kot denimo črte, ki so s svojo grafičnostjo presekale linijo in kimono nadgradile z modernim prijemom.
Ta hip razmišljam, kam bi se napotila, če bi v Londonu želela kupiti pravi japonski kimono. Verjetno kar v Harrods. Če sta tam pred nekaj desetletji dva moška lahko kupila mladega leva, bi se zagotovo našel tudi kimono.
Saj pravijo; če se nečesa ne dobi v Harrodsu, potem bržkone ne obstaja ...
Na uvodni fotografiji: Jotaro Saito, pomlad-poletje 2012
