Živim v vzporednem svetu. Že nekaj večerov se zapiram v svojo staro sobo pri starših, kjer se grejem ob kaminu in tuhtam o tem, kaj bi rada videla na ljubljanskih ulicah. Gre res le za to? Ali se za mojimi hrepenečimi vzdihljaji skriva tudi želja po tem, da bi se življenje spremenilo v vrtinec gledaliških prizorov, ki se realnosti dotikajo le bežno? Tu seveda nastopi novo vprašanje. Le kakšni naj bi ti prizori bili?
Pred dnevi sem se spustila v zanimiv pogovor o tem, kako se dobri stripi ločujejo na tiste, ki so odlični v črno-beli izvedbi in tiste, ki jih raje doživljaš v barvah. Ne vem, kolikšen vpliv imajo stripi na današnjo mladino, vem pa, da so imeli velik vpliv name. Še zlasti tisti črno-beli. Pogovor se je vrtel okoli tega, da so prav taki dostikrat bolj učinkoviti pri grajenju predstave o določeni zgodbi, kar je svojstven paradoks. No, dokler se seveda ne zavemo, da je ravno skromnejše podajanje informacij včasih lahko še večji stimulans. Spodbuja nas, da si v podzavesti ustvarimo še toliko natančnejšo “sliko”.
Odtod tudi moja velika ljubezen do prečiščene, asketske barvne lestvice. Ne rečem – odtenki vseh vrst so in bodo tako v mojem ustvarjanju, kot tudi načinu oblačenja igrali veliko vlogo. Ko pa nastopi trenutek, ko želim pozabiti na realnost in se poglobiti v namišljeni svet, pa se ta “tranzit” dostikrat zgodi hitreje, če se barve umaknejo dvema skrajnima poloma, črni in beli.
Alexander McQueen jesen zima 2011/12.
Kolažiranje.
Svetlobna odstopanja.
Razkošje sveta, ki ga ni nikdar bilo.
Tema, ki vodi do razsvetljenja.
Je to tisto, kar mislim, da bi se moralo znajti na ljubljanskih ulicah? Še vedno čakam na trenutek, ko bo v prestolnici moč uzreti več ljudi, ki bodo ekstravagantna oblačila nosili tako, kot da so ta nekaj popolnoma običajnega.
Vidite, to je ves smisel oblačenja.
Ni pomembno, kako izstopajoče je oblačilo. Pomembno je, da se ga sprejme in posledično - razume. Veliko strast razvijam tudi do pasu v obliki korzeta, ki ga je oblikoval Azzedine Alaïa. Skoraj si ne morem zamisliti bolj romantičnega dodatka, kot je ta lasersko “izrezljana” skulptura. Zelo moderno in ženstveno.
Kdo se torej upa stopiti v katero od omenjenih kreacij, z namenom, da čisto povprečen zimski, dan spremeni v osebno praznovanje drznosti in glamurja? Kdo si upa tak v službo (po možnosti tako, ki “zahteva” ustvarjanje)? Kdo si upa nekaj podobnega obleči vsaj za svečano večerjo? Ehm, ali pa obisk gledališča? Galerije? … Vsaj zasebne zabave?
No, da slišim.
Na uvodni fotografiji: Alexander McQueen, jesen - zima 2011/12
