Spremenil sem se v zasledovalca. Ne, na to nisem ponosen. Postajam nekdo, ki živi vzporedno življenje. Zakaj? Še sonce ne sije tako močno, kot ona. Anja. Zadnjič sem jo videl na Tromostovju. Hitela je mimo frančiškanske cerkve, zatopljena v svoje misli, odtujena. Ni je bilo težko opaziti. Nosila je plašč žarečega modrega odtenka, stisnjen v pasu in “neznansko” moden.
Njena strast do mode me je privedla to tega, da zdaj še sam listam po spletu in vem, da je bil plašč znamke Jil Sander. Nekaj časa sem lovil njeno senco in spoznal tudi to, da je imela obute čevlje Céline - črno belo usnjeno eleganco z ozko peto, ki ji moja sestra pravi “Sabrina heel”. Nosila je nenavadno zlato verižico z modrimi kamni. Ne bi si mislil, da nekaj tako razkošnega, na ženskem vratu deluje tako čutno (Dannijo, na fotografiji). Želim si, da bi ji jo podaril jaz.
Anja ima rada barve. Nekega toplejšega dne, bilo je januarja, je stopila iz hiše oblečena le v preprosto rumeno obleko. Na glavi je imela očala, ki sem jih videl tudi v izložbi. Velika, klasična očala Marni, ki bi pristojala tudi kakšni klasični filmski divi. Denimo Sophiji Loren. Anji je Sophia gotovo všeč. Anja ima rada dive. Tako se tudi oblači.
Zato sem s zaljubil vanjo. Na daleč. Tako bo tudi ostalo.
Na uvodni fotografiji: Jil Sander, jesen - zima 2011/12
